spomin, človekova sposobnost, da shrani, kar je zaznal, doživel, se naučil, in da si to ponovno prikliče; shramba informacij v organizmu. Spominske vsebine si vtisnemo (učenje) pod pogoji, ki jih sistematično raziskujeta kognitivna psihologija in psihologija učenja. Po splošnem pojmovanju lahko razlikujemo kratkotrajni spomin, v katerem so informacije shranjene kratek čas (nekaj sekund) in ima omejen obseg, in dolgotrajni spomin; ta model kritizirajo z uvedbo pojma globine obdelave; bolje si zapomnimo preprosto tisto, kar smo bolj temeljito obdelali. Obseg spomina je odvisen od značilnosti vsebine (lahke asociacije, logično urejene misli, strukturiranost), od števila ponavljanj (predvsem pri mehaničnem pomnjenju) in od njihove časovne porazdelitve (»interferenca« razl. vsebin zavira zapomnjenje), pa tudi od subjektivnih dejavnikov, posebej od tipa spomina (vizualni, akustični, motorični), ter od utrujenosti, potreb, interesov itd. učečega; neizvršena naročila in namere ter prekinjena dejanja si zapomnimo bolje od izvršenih. Vsebine, ki jih ne ponovimo, večinoma takoj pozabimo. Globinski duševni mehanizmi lahko povzročijo nehotno spominjanje ali pozabljanje, tudi spominske prevare (spodrsljaji). Fiziološko je spomin odvisen od živčnih celic možganske skorje; zdi se, da pri spominskih procesih potekajo kemični procesi v nukleinskih kislinah teh celic; poškodbe možganov lahko pripeljejo do razl. motenj spomina (amnezija).
Dostopnost