koloidi [grško], drobni delci trdne, tekoče ali plinaste snovi, porazdeljeni v drugih snoveh (disperzija). Delci so večji od 10–6 cm; če so manjši od 10–6 cm, govorimo o pravih raztopinah. Koloidne raztopine z velikostjo delcev med 10–6 in 10–5 cm so sicer videti kot bistre tekočine, s Tyndallovim učinkom (J. Tyndall) pa lahko dokažemo, da vsebujejo koloidne delce in so zato koloidna raztopina. V suspenzijah in emulzijah so delci večji od 10–5 cm, raztopine so videti motne. Zaradi trenja, Brownovega gibanja, električno odbojne sile med enako nabitimi ioni, ki se zberejo na delcih, delci premagujejo silo teže in lebdijo v raztopini. Koloidi nastanejo pri mehanskem drobljenju, mletju, električnem upraševanju, z ultrazvokom, peptizacijo. Iz raztopin jih ločijo z dializo, ultrafiltracijo, ultracentrifugiranjem, izkosmičenjem (koagulacijo), elektroforezo. Proti izkosmičenju uporabljajo zaščitne koloide (npr. želatino, škrob, klej). Posušeni koloidni delci se lahko znova raztopijo v koloidno raztopino (reverzibilni koloidi). V organski kemiji in biokemiji so pomembni reverzibilni koloidi iz makromolekul (npr. celuloza, polivinilklorid, kavčuk, buna, beljakovine, želatina, klej, škrob, glikogen). Pri izkosmičenju nastanejo t. i. geli: lipofobni se oborijo (npr. kazein), lipofilni ostajajo v obliki poltekočih, presojnih elastičnih gelov ali trdnih snovi (kserogeli). Pri ponovnem prehodu v koloide (peptizacija) nabreknejo. Po nabrekanju »vsrkavajo« vedno več vode (hidratacija) oz. topila (solvatacija), npr. škrob v vodi, kavčuk v benzenu. Koloidi se uporabljajo tudi pri katalizi; drobljenje v najfinejše delce izjemno poveča površino.
Dostopnost