Lenin, Vladimir Iljič, pravo ime Vladimir Iljič Uljanov, sovjetsko-ruski državnik, *10.4. (22.4.) 1870 Uljanovsk, †21.1.1924 Gorki; iz družine uradniškega plemstva, že zgodaj prišel v stik z revolucionarnimi tokovi; po dokončanem študiju prava odvetnik v Sankt Peterburgu. Od 1888/89 se je ukvarjal z deli K. Marxa in ta so nanj odločilno vplivala; 1895 z J. O. Martovom, pozneje njegovim nasprotnikom, ustanovil Bojno zvezo za osvoboditev delavskega razreda. Zveza je združila vse marksistične skupine v Sankt Peterburgu in delavskemu gibanju oblikovala politične cilje. 1897–99 izgnan v Sibirijo. Po vrnitvi se je pridružil 1898 ustanovljeni Socialdemokratski stranki Rusije. 1900–05 v emigraciji v Münchnu, Londonu in Ženevi. V Münchnu skupaj z Martovom in G. V. Plehanovom ustanovil revolucionarni časopis Iskra. Lenin je bil vedno bolj prepričan, da lahko omogoči zmago proletariata le centralizirana stranka poklicnih revolucionarjev. Neenotnost v stališčih, predvsem do taktičnih vprašanj, je na ilegalnem kongresu Socialdemokratske stranke (1903) povzročila razcepitev na boljševike in menjševike. Med revolucijo 1905 je bil Lenin ponovno v Rusiji, zatem spet v emigraciji. Aprila 1917 se je vrnil in prevzel boj za oblast proti vsem političnim grupacijam. Kljub hudim povračilnim udarcem v juliju mu je 7.11.1917 (oktobrska revolucija) uspelo strmoglaviti vlado A. F. Kerenskega in 18.1.1918 razbiti ustavodajno skupščino. Lenin je bil predsednik sveta ljudskih komisarjev in hkrati vodja države, pa tudi Komunistične partije (boljševistični del Socialdemokratske stranke), ki ji je odtlej pripadala oblast. Obvladal je državljansko vojno in z novo ekonomsko politiko ustavil propadanje gospodarstva. 1922 se je moral zaradi hude bolezni umakniti iz političnega življenja. Tako je J. V. Stalinu odprl pot do oblasti, čeprav mu Stalin ni bil po volji; pred njim je svaril v svoji t. i. oporoki.
Dostopnost