1. Platon, grški filozof, *427 pr. n. š. Atene, †347 prav tam; začel kot tragiški pesnik, potem Sokratov učenec. Ko se je vrnil s potovanja po Siciliji in j. Italiji, je verjetno 387 pr. n. š. v Atenah ustanovil filozofsko šolo (Akademija), ki jo je vodil do smrti. – Njegovi spisi, ki imajo večidel obliko dialoga in se pogosto imenujejo po kakšnem filozofu, so v celoti ohranjeni (pristnost nekaterih je sporna); delimo jih na zgodnja dela (Apologija; sl. 1955, Kriton; sl. 1955, Ion, Evtifron; sl. 2003, Lahes, Harmid; sl. 1994, Lizis, Protagora; sl. 1966), dela v obdobju razvoja (Gorgias; sl. 1960, Evtidem, Kratil; sl. 1980, Menon, Država, 1. knjiga; sl. 1976), dela v obdobju zrelosti (Simpozij; sl. 1960, Fajdon; sl. 1955, Država, 2.–10. knjiga, Teajtet, Parmenid; sl. 2001, Fajdros; sl. 1969) in starostna dela (Sofist; sl. 1980, Politik, Fileb, Timaj, Kritias, Zakoni; sl. 1982). Platon je prevzel številne motive prejšnjih filozofov, pa tudi mitološko izročilo. V središču njegovega mišljenja je nauk o idejah (idealizem): čutno zaznavne stvari nimajo resnične in nespremenljive biti, ampak jo imajo le miselno dostopni praliki (ideje); čutne stvari so samo zrcaljenja teh idej. Vmesno področje med svetom idej in čutnim svetom so po Platonu števila in geometrijska telesa. Ideja dobrega kot najvišja ideja ima ontološki in etični pomen. Za Platona je duša nesmrtna; ima vrojeno ljubezen do idej in spominjanje (anamneza), vendar se s telesom odtuji zrenju idej in se mora v težavnem procesu izoblikovanja (ponazarja ga prispodoba o votlini) spet vračati k njim (dialektika). Platonovo etiko označuje sistem štirih kardinalnih vrlin; vrlina je urejenost in harmonija delov duše (tj. podrejenost poželenja in volje umu). Red duše se ujema z redom države; po Platonu jo sestavljajo trije stanovi: kmetje, rokodelci in trgovci, katerih cilj je zadovoljevanje življenjskih potreb; vojaki, ki branijo državo; in končno vladarji (filozofi). Platon je zavračal demokracijo, zanj je bila najboljša oblika države oligarhija. – V slovenščini še Izbrani dialogi in odlomki (2002–03).
Dostopnost