sfinga (sphinx), mitološki lik in simbol v antiki. Pri starih Egipčanih vladarski simbol, izraz najvišje telesne in duhovne moči kraljev: bitje s človeško glavo in telesom leva. Slavna je sfinga v Gizah (20 m visoka, 73,5 m dolga), ki naj bi predstavljala Kefrena; pozneje razumljena tudi kot upodobitev sončnega boga »Hora na horizontu« (Harmahis). Tudi sicer so bogove prikazovali kot sfinge (sfinge-ovni, aleja pri Amonovem templju v Karnaku), prav tako tudi egiptovsko kraljico. Kasneje grški mitološki lik, ki so ga Grki v 8. st. pr. n. š. prevzeli z Bližnjega vzhoda; ženska glava in levje telo s krili, pozneje tudi z ženskim oprsjem. Sfinge so bile podobno kot harpije in sirene demoni smrti in naj bi odvračale zlo. – V grški mitologiji je imela posebno vlogo bojotijska Sfinga (pravilno imenovana Phix); živela na hribu Fikion (ali Sfingion) pred Tebami kot gorski demon, ki je ugrabljal moške. Ubijala je mimoidoče, ki jim ni uspelo rešiti njene uganke (motiv pripovedk); uganko je rešil Ojdip. – V prenesenem pomenu uganka, skrivnost; skrivnosten, nedoumljiv človek.
Dostopnost