1. vojvoda [‘vojskovodja’], pri Germanih izvoljeni poveljnik vojske na vojaškem pohodu; pri Merovingih sprva le vojaški voditelj, pozneje nadrejen grofom, s katerimi je kot kraljev uradnik upravljal provinco. Med zatonom Merovingov (v 7./8. st.) so si vojvode prizadevali za dednost funkcije in skorajda kraljevo oblast nad plemenskimi vojvodinami. Nevarnost je Karolingom še uspelo odstraniti (nazadnje 788 Tasilo III.), vendar so se plemenski vojvode vendarle uveljavili (v 9./10. st. med slabitvijo kraljeve oblasti zaradi zunanje nevarnosti: Madžarov, Slovanov, Vikingov), najprej na Frankovskem, Saškem, Bavarskem in Švabskem. Kralj Henrik I. (919–36) je želel z vključitvijo teh vojvodin v vazalski sistem vzhodnofrankovske države utrditi državno oblast. Poskusi Otoncev in Salijcev, da bi samovoljne plemenske vojvode zamenjali z uradniškimi ali jih s palatinskimi grofi vsaj nadzorovali, so se izjalovili zaradi premočnega partikularizma, ki so mu podlegli tudi uradniški vojvode, sicer večinoma pripadniki kraljeve rodbine. Od 12. st. so stare plemenske vojvodine nadomestile območne; ta razvoj se je razširil, ko je Friderik I. Barbarossa 1156 – ne da bi imel za to pravno podlago v plemenskem pravu – povzdignil bavarsko Vzhodno marko v vojvodino. V 13. st. so imeli državni knezi na voljo najpomembnejše regalije (mitnina, kovništvo, spremstvo, utrjevanje, sodstvo idr.), zato so se vojvodine lahko povzpele na raven skoraj samostojnih dežel. – V Angliji, pa tudi severnih in romanskih deželah, kjer se plemenske vojvodine niso izoblikovale oz. utrdile, je vojvodski naslov pomenil le naslov visokega plemstva.
Dostopnost