nizozemska umetnost, umetnost na območju zdajšnje Nizozemske (predvsem Holandije) in Flamske (predvsem zdajšnje Belgije) do 1830 (belgijska umetnost). Med najzgodnejše arhitekturne spomenike sodijo Janezova cerkev v Liègeu (zgrajena po zgledu palatinske kapele v Aachnu), samostanska cerkev v Nijvelu (začetek graditve ok. 1000) in romanska stolnica v Tournaiju (začetek graditve ok. 1140). V dolini reke Maas so nastali najpomembnejši primeri romanske plastike in zlatarskih izdelkov (krstilnik v Liègeu, 12. st.). V zgodnji gotiki so se pojavile posebnosti v stavbarstvu na Nizozemskem, zato se postavlja začetek samobitne nizozemske umetnosti v dobo ok. 1400. Novosti v stavbarstvu so nastajale predvsem na j. Nizozemskem, kjer je bogata meščanska kultura dajala pečat obličju flandrijskih mest z gotskimi in poznogotskimi stavbami (Saint Gudula v Bruslju; suknarska hiša v Ypresu; mestna hiša v Bruggeju). Ta vrhunec nizozemske umetnosti je sovpadal z gospodarskim razcvetom Nizozemske ter s političnim in umetniškim vrhuncem moči Burgundcev, ki jim je v tem obdobju pripadal del Nizozemske. Burgundski vojvode so podpirali C. Sluterja in knjižno slikarstvo. Brata van Eyck sta z Gentskim oltarjem (dokončan 1432) utemeljila staro nizozemsko slikarstvo, ki je skupaj z italijanskim tekmovalo za prvenstvo v Evropi. Na J Nizozemske je novi izrazni slog predstavljal Rogier van der Weyden. D. Bouts, H. van der Goes, H. Memling in G. David so nadaljevali njegovo tradicijo, ki jo je H. Bosch s svojimi grozljivimi alegoričnimi upodobitvami pripeljal do konca. Pod vplivi italijanske renesanse je nizozemska umetnost v 16. st. z romanisti in manieristi v veliki meri izgubila svojo samostojnost. Najpomembnejši kiparski ustvarjalci (G. da Bologna, H. Gerhard, A. de Vries) so delovali pod tujimi zgledi. Toda slikarstvo je še vedno porajalo samosvoje osebnosti, kot sta bila na severu P. Bruegel starejši in na jugu Mabuse. Renesansa se je uveljavila tudi v arhitekturi (mestna hiša v Antwerpnu, 1561–65, delo C. Florisa). V drugi polovici 16. st. se je začela verska in politična ločitev med S in J Nizozemske, tudi na umetniškem področju se je izražala vedno bolj, tako da ok. 1600 lahko govorimo o holandski in flamski umetnosti, katerih lastnosti najbolje predstavljata slikarja P. P. Rubens za katoliški jug in Rembrandt za protestantski sever. Nov gospodarski razcvet Nizozemske po koncu verskih vojn in osvobodilnih vojn s Španijo je sprostil ustvarjalne moči tako kot nikjer drugje v Evropi. 17. st. je doba največjega razcveta nizozemske kulture. V tem obdobju je delovala skorajda nepregledna množica umetnikov; poleg A. van Dycka, J. Jordaensa, A. Brouwerja, D. Teniersa mlajšega, F. Halsa, J. Vermeerja še vrsta izjemnih, vendar manj znanih imen. Na flamskem jugu se je uveljavila baročna arhitektura z razkošnimi in bujnimi oblikami (jezuitska cerkev v Antwerpnu, 1614–21), na holandskem severu pa pod vplivi A. Palladia klasicistična arhitekturna načela (mestna hiša v Amsterdamu, zdaj kraljeva palača, delo J. van Kampna, od 1648). S koncem 17. st. se je končalo tudi zlato obdobje nizozemske umetnosti, čeprav so slikarski vplivi nizozemske umetnosti segali vse v 19. st. J. B. Jongkind, J. Israels idr. so napovedovali realizem in impresionizem, pomembno spodbudo modernemu slikarstvu je dal V. van Gogh. V 20. st. je Nizozemska postala ena od dežel, v katerih se je rodila abstraktna umetnost (P. Mondrian, gibanje De Stijl). Arhitekti, ki so se pravočasno otresli eklekticizma 19. st., so dali novi stvarni arhitekturi pomembne spodbude (nova borza v Amsterdamu, delo H. P. Berlaga). Po drugi svetovni vojni zgledne rešitve pri obnovi uničenih mest (J. H. van der Broeck, J. B. Bakema).
Dostopnost