Ljubljanska pokrajina (italijansko Provincia di Lubiana, nemško Laibacher Provinz), upravna enota, ki je med italijansko in nemško okupacijo 1941–45 obsegala Ljubljano, Dolenjsko in Notranjsko; imela je ok. 340.000 preb.; 3.5.1941 jo je Mussolini formalno priključil kraljevini Italiji in ji podelil avtonomno ustavo; tako je Ljubljansko pokrajino vodil italijanski visoki komisar; obdržal je oddelke nekdanje banovine. Ob njem je deloval sosvet (konzulta) s 14 slovenskimi javnimi delavci, a je po nekaj mesecih prenehal delovati. Zaradi razmaha slovenskega odporniškega gibanja je italijanska vojska 19.1.1942 prevzela obrambo, 30.5.1942 pa še naloge policije v Ljubljanski pokrajini. Po nemški zasedbi je bila 20.9.1943 imenovana pokrajinska uprava s prezidentom generalom Leonom Rupnikom in dvema nemškima svetovalcema; podrejena je bila vrhovnemu komisarju nemškega operacijskega območja Jadransko primorje v Trstu; za red v Ljubljanski pokrajini naj bi skrbelo predvsem slovensko domobranstvo pod nemškim policijskim poveljstvom.
Dostopnost