arhitektura, 1. umetnost:stavbarstvo, oblikovanje obzidanega prostora, ki presega osnovno potrebo po zavetju. Tako imajo celo prvi dosežki stavbarskega oblikovanja (npr. steber s krovno ploščo) prej simboličen kot namembnostni značaj. Zelo pozno (šele v 19. st.) se je uveljavilo mnenje, da namembnost odloča o gradivu, obsegu in členitvi gradnje. Nasprotno temu je klasično grško in rimsko stavbarstvo obvladovala ideja o skladnosti posameznosti in celote in načelo enovitosti v raznolikosti. Arhitektura zajema dvoje obsežnih področij: sakralno stavbarstvo (templje in cerkve) in profano stavbarstvo (posvetne uporabne in reprezentančne stavbe za javno in zasebno rabo). V starem veku je v skoraj vseh kulturah prednjačilo sakralno stavbarstvo, oblike tega je nato prevzemalo profano stavbarstvo. Znani pa so tudi primeri nasprotnega razvoja. Grška antična arhitektura je postala zgled antičnemu rimskemu stavbarstvu, ki je prevzete oblike in pobude glede konstrukcije (npr. z uvedbo polkrožnega loka) in prostorskega načrtovanja pomembno razširila. Naslednja obdobja arhitekture so: bizantinska in karolinška arhitektura, romanika, gotika, renesansa, manierizem, barok, neoklasicizem. V srednjem veku je še vedno prednjačilo sakralno stavbarstvo, z renesanso in barokom pa so se kot enako pomembne stavbarske naloge pojavili gradovi, dvorci in palače; od neoklasicizma do danes prevladuje profano stavbarstvo. V 19. st. so se pojavila nova gradiva: železo, steklo in železobeton; ta so spreminjala oz. popestrila oblike in razširila oblikovalske možnosti arhitekture.
Kratek pregled: gradbene snovi in oblike Že od davnih časov so ljudje gradili bivališča, delavnice in svetišča. Tako je nastala arhitektura in s svojo raznolikostjo posameznim regijam sveta dala značilno podobo. Od začetka so arhitekturi različni dejavniki vtisnili pečat: podnebje, potrebe vsakdanjega življenja, a tudi kultura, šege in izročilo. Najbolj odločilna pa so bila gradiva in z njimi povezane gradbene tehnike. Prazgodovinski človek se je sprva prav gotovo zatekal v naravna zavetja pod skalne previse, v spodmole in jame. Kmalu je spoznal možnosti, ki so jih ponujale naravne snovi. Uporabljal je tiste, ki jih je našel v svojem bližnjem okolju, predvsem pa les, kamen in ilovico. Izkušnje so ga postopoma naučile, kako z njimi ravnati, hkrati pa si je oblikoval in izpopolnjeval potrebno orodje in naprave. Od ok. 2000 pr. n. š. je uporabljal ilovico in z žganjem dobil trdne in v vodi obstojne zidake in druga izboljšana keramična gradiva. Šele industrijska revolucija je prinesla pomembne novosti v gradbeništvu. Pojavila so se nova gradiva in arhitekturi dala nov videz. Železo, jeklo, steklo, beton, aluminij in umetne snovi lahko zdaj industrija izdela v neomejenih količinah. Nova in povsod dosegljiva gradiva pa zavajajo arhitekturo v vsesplošno enakost in enoličnost. Bambus, veje in pletiva so domorodci v Afriki in v južnoameriških pragozdovih uporabljali kot gradivo za svoje koče. Ta prvobitna in preprosta bivališča ljudem ponekod še zdaj dajejo zavetje pred vremenskimi nevšečnostmi. Živalske kože, polstene plahte in proge blaga, rogoznice, iz trave spletene ponjave in lubje so nomadska plemena uporabljala za svoja prenosna bivališča. Beduini še zdaj živijo v šotorih, ki so prekriti s plahtami iz črne kozje volne. Po sredini so z zaveso razdeljeni v dva prostora. Les so uporabljale mnoge kulture in z njim razvile svoje stavbarstvo do izjemne tehniške in estetske popolnosti, npr. korejska tradicionalna arhitektura. Les je lahko obdelovati, je trden in prožen in dober toplotni izolator. Njegove hibe so vnetljivost in majhna odpornost proti raznim zajedavcem, vlagi in gobi. Ilovica, pesek in prst so skoraj povsod na voljo v neomejenih količinah in so bili že pred tisočletji gradiva za veličastne stavbe (npr. palača v Sadahu v Jemnu). Debeli zidovi, ki akumulirajo veliko vročine, so posebna odlika teh arhitektur v vročem, suhem podnebju. Vendar je nujno stalno vzdrževanje, sicer hitro razpadejo. Žgano prst so že v starem veku uporabljali za zidavo velikih objektov. Opeke so bile zaradi svoje pripravne oblike, trdnosti in odpornosti proti vremenskim vplivom in velikim pritiskom zelo primerno gradivo. Mojstrsko obvladovanje tehnike kaže npr. stavbarstvo severno- in vzhodnonemških pokrajin. Kamen je trpežen in trden, bil je gradivo egiptovskih piramid, antičnih templjev in srednjeveških katedral. Tudi preproste hiše so marsikje gradili iz kamna. Beton je kašasta zmes mivke, gramoza, veziva (cementa) in vode. Oblikujejo ga z vlivanjem v opaže, kjer se strdi. V 20. st. je zlasti arhitekt Le Corbusier uporabljal beton kot izrazno sredstvo, tako da ga ni površinsko obdelal. Gradnjo s t. i. golim betonom je uporabil npr. pri strehi romarske cerkve v Ronchampu v Franciji. Železobeton je povezava betona, ki je trd kot kamen in odporen proti pritisku, z jeklom, ki prenese visoke natezne obrementive. Veliki sodobni tehniški projekti, od stolpnic do mostov, ne bi bili izvedljivi brez železobetona. Jeklo dovoljuje tudi največje izmere ob najmanjši porabi materiala in je poleg drugih kovin in zlitin (npr. aluminija) gradivo t. i. high-tech-architecture. Pri nebotičniku John Hancock Building v Chicagu (1969) so npr. arhitekti Skidmore, Owings & Merrill jekleno konstrukcijo oblekli v aluminij črne in bronaste barve in rahlo zazrcaljeno steklo. Steklo dovoljuje v povezavi z jeklom in železobetonom presevnost in odprtost tudi zelo velikih ploskev. Arhitekt Ieoh Ming Pei je s steklom oblikoval izvirne in estetsko izjemno zahtevne objekte, npr. louvrsko piramido v Parizu (1987), ki se uspešno meri z veličastnim arhitekturnim ambientom, v katerega je postavljena. Avtor Peter Buddeberg
Dostopnost