stereofonija [grško stereos, ‘prostorski’ + grško phone, ‘glas’], postopek snemanja in reprodukcije zvoka (akustika). Temelji na sposobnosti človeka za določanje položaja zvočila: smer, od koder prihaja zvok, določimo na podlagi majhnih časovnih (oz. faznih) razlik (pribl. 0,3 ms, če zvok prihaja pod kotom 45°) med trenutkom, ko zvok zazna eno, in trenutkom, ko ga zazna še drugo uho. Pri snemanju uporabijo dva ločena mikrofona (nekoliko razmaknjena). Isti zvočni signal (prihaja s strani) sprejemata z razl. fazo in (manj) razl. jakostjo. Električni signali iz mikrofonov ves čas po dveh ločenih prenosnih poteh (kanalih) potujejo skozi ojačevalnike, po radijskih signalih ali nosilcih zvoka (npr. gramofonska plošča, magnetofonski trak) in končno do dveh zvočnikov, ki sta drug od drugega oddaljena. Časovna razlika med signalom iz levega in desnega kanala, ki sta jo posnela mikrofona, se reproducira prek zvočnikov. Pri tem se zdi, da stoji zvočilo nekje ob strani oz. da zvok prihaja iz razl. smeri. Mikrofona pogosto vstavijo na umetno glavo. Tako se kar najbolj približajo zvoku, kakršnega slišimo v dvorani. Pri človekovi orientaciji v prostoru so nizki toni v primerjavi s srednjimi (2000–8000 Hz) skoraj nepomembni. Nekateri stereofonski akustični sistemi imajo zato le en nizkotonski zvočnik (nameščen je nekje v prostoru) ter dva srednje- in visokotonska zvočnika, ki ustvarjata fazne razlike, potrebne za pravi vtis. Popolnejša sistema sta kvadrofonija ali holofonija.
Dostopnost