nemška zgodovina, država Karla I. Velikega (768–814) je še združevala vsa nemška in galska ljudstva in pomemben del Italije. Ludvik I. Pobožni (814–840) pa tega ozemlja ni znal obdržati. S sporazumom v Verdunu (843) se je začela delitev frankovske države na zahodnofrankovsko državo, Lotaringijo (Lorena) in vzhodnofrankovsko državo; ta se je nato že v dobi Karolingov razvijala po svoje in se do konca 9. st. s sporazumom v Mersenu (870) in Ribémontu (880) še povečala.
Od Henrika I. do Henrika VI. Po izumrtju Karolingov z Ludvikom IV. Otrokom (900–911) je bil vojvoda Konrad Frankovski izvoljen za nemškega kralja (Konrad I., 911–918). Zaman se je bojeval proti partikularizmu plemenskih vojvod. Sledil mu je Henrik I. (919–936) iz rodbine Lindolfingov, izkazal se je z zmagami nad polabskimi Slovani in Madžari. Pridobil je vojvodstvo Lotaringijo in si podredil Čehe. Kraljevino je utrdil njegov sin Oton I. Veliki (936–973). Priključil je Češko, z zmago nad Madžari in ustanovitvijo Vzhodne marke pa je utrdil v. mejo. Politično in kulturno središče te dobe je bil Magdeburg. 962 so Otona I. okronali za cesarja, priznal pa ga je tudi papež in potrdil njegovo oblast tudi daleč prek meja cesarstva. Naslednika Otona I., Oton II. (973–983) in Oton III. (983–1002), sta bila nekoliko manj uspešna, čeprav je Oton III. sanjal celo o obnovitvi rimskega cesarstva. Henrik II. Svetnik (1002–24) se je nagibal k treznejši politiki za utrditev oblasti. 1024 je bila kraljevina prvič imenovana tudi Imperium Romanum. Po izumrtju saških Liudolfingov so s frankovskim vojvodom Konradom II. (1024–39) nemški prestol zasedli Salijci. Obdobje nastanka številnih novih mest (s tržnimi in kovaškimi pravicami). Konradov sin Henrik III. (1039–56) se je priključil clunyjskemu gibanju (Cluny), obdobje regentstva za njegovega mladoletnega sina Henrika IV. (1056–1106) pa so izkoristili knezi za povečanje svoje oblasti. Njihovo moč je cesar Henrik IV. spoznal pozneje, ob sporu s papežem Gregorjem VII., ki so se mu pridružili partikularistično naravnani knezi. V spopadu za pravico do imenovanja papeža (kardinali ali cesar), predvsem pa sporu, v katerem je šlo za jasno ločitev duhovne službe in posvetne lastnine, je bil uspešen šele njegov sin Henrik V. (1106–25); investiturni spor se je končal z wormškim konkordatom (1122). Kralj se potem ni mogel opirati na škofe kot državne uradnike, postali so »duhovni knezi« in so bili od takrat v enakem (vazalnem) razmerju do kralja kot posvetni državni knezi. Z izvolitvijo Lotarja III. Supplinburškega (1125–37) se je uveljavila ideja o svobodnih volitvah kralja. Dedni upravičenci Staufovci se svoji pravici niso odpovedali in so izvolili protikralja Konrada, vendar pa se je ta podrejal vse do Lotarjeve smrti. Po izvolitvi za nemškega kralja, postal je Konrad III. (1138–52), je izbruhnil hud boj za oblast. Končal se je z drugo križarsko vojno (1147–49) s skoraj popolnim uničenjem nemške viteške vojske. Konradov naslednik Friderik I. Barbarossa (1152–90) je poskušal urediti notranji mir. Bavarsko je vrnil Welfom, dedičem Lotarja III., Babenberžanom pa se je oddolžil s tem, da je mejno grofijo Avstrijo povzdignil v vojvodino s posebnimi pravicami (privilegium minus, 1156). Na prvem pohodu v Italijo je Friderika papež Hadrijan IV. okronal za cesarja, obenem pa se je odločil za politiko proti Staufovcem. Posledica so bili štirje protipapeži. Drugega za drugim so jih izvolili cesarju zvesti kardinali, potem ko je bil za papeža izvoljen Aleksander III. To in pa omejitev pravic italijanskih mest sta izzvala dolgotrajen spopad, ki se je končal šele po Friderikovem šestem pohodu v Italijo; ta je bil namenjen poroki njegovega sina Henrika VI. (1190–97) in Konstance Sicilske. Henrik je krono prevzel najprej v obliki regentstva, po Friderikovi smrti (utonil je v Anatoliji na tretjem križarskem pohodu) pa jo je moral še potrditi. To mu je uspelo že s prvim pohodom v Italijo, vendar se je takoj po kronanju bolan vrnil domov; pričakala ga je močna opozicija knezov. Uporne kneze je zlomil z ofenzivno zunanjo politiko (zajel je angleškega kralja Riharda I. Levjesrčnega). Po uspešni izterjavi visoke odkupnine je znova odšel v Italijo in s kronanjem v Palermu pridobil še Sicilijo.
Odločilni boj med cesarstvom in papeštvom Ko so Welfi izvolili Otona IV. (1198–1215) za nemškega kralja, so med Staufovci in Welfi znova izbruhnila nasprotja. Staufovci so odgovorili z izvolitvijo Filipa Švabskega (1198–1208); podprla ga je tudi večina nemških knezov; ko pa so ga umorili, so Staufovci priznali za svojega kralja Welfa. Toda Oton se ni mogel uveljaviti proti mlademu »sicilskemu« Staufovcu Frideriku II. (1212–50), ki ga je v začetku podpiral tudi papež. Friderik se je izkazal za zelo uspešnega kralja in cesarja; do živega mu niso mogli niti uporni sin v navezi z lombardskimi mesti niti to, da ga je papež dvakrat izobčil. Boj med papežem in cesarjem za prevlado se je končal šele s Friderikovo smrtjo (konec 1250). S tem pa se je končala tudi uspešna nemška kolonizacija Vzhoda (Brandenburg, Šlezija, Češka, Moravska); omogočil jo je predvsem nemški viteški red. Konrad IV. (1250–54) uspeha svojega očeta ni mogel ponoviti, prav tako ne njegov sin Konradin; podrediti sta se morala Karlu I. Anžujskemu.
Interegnum in Ludvik Bavarski Desetletji med smrtjo Konrada IV. (1254) in izvolitvijo Habsburžana Rudolfa (1273–91) veljata za t. i. interegnum, saj se v tem obdobju nobenemu izmed izvoljenih nemških kraljev ni uspelo uveljaviti. Nastop Rudolfa je zaznamoval odpor češkega kralja Otokarja II. Pšemisla – zlomljen je bil pet let pozneje (1278). Dve leti pozneje je novi kralj ob soglasju volilnih knezov svojima sinovoma Albertu in Rudolfu prepustil vojvodini Avstrijo in Štajersko ter Kranjsko marko. Opustil je nekdanjo politiko Staufovcev do papeške države. Nasledil ga je najprej grof Adolf Nassavski (1292–98), zatem pa najstarejši sin Albert I. (1298–1308); Alberta je umoril njegov lastni nečak Janez Parricida. Nastalo zmedo je skušal izrabiti francoski kralj Filip IV. in na nemški prestol želel postaviti svojega brata Karla. Toda volilni knezi so izvolili šibkega luksemburškega grofa. Na novo izvoljeni Henrik VII. je v svoji pet let trajajoči vladavini (1308–13) želel obnoviti Imperium Romanum, vendar mu je uspelo pridobiti samo cesarsko krono. Njegove načrte je nadaljeval naslednik Ludvik IV. Bavarski, ki je premagal svojega avstrijskega tekmeca Friderika Lepega (1314–30). Tudi Ludviku je uspelo pridobiti cesarsko krono, hkrati pa tudi izobčenje. Na ukrep papeža Janeza XXII. se je odzval s postavitvijo protipapeža, vendar pa se ta po cesarjevem odhodu iz Italije ni mogel obdržati. Gotovo bi bila podobna tudi Ludvikova usoda, vendar je prej umrl.
Od Karla IV. do Maksimilijana I. Nasledil ga je namreč protikralj Karel IV. (1346–78) iz veje Luksemburžanov; velja za najpomembnejšega nemškega vladarja poznega srednjega veka. Kot trezen politik se je dokončno odrekel univerzalni državniški politiki svojih predhodnikov. Na miren način si je zagotovil cesarsko krono in se posvetil utrjevanju notranjih razmer v cesarstvu. Z zlato bulo je uzakonil postopek za volitve kraljev in določil posebne pravice volilnih knezov, dokončno vključil v. dežele (Češko, Moravsko, Šlezijo) in Brandenburško marko, svojo rezidenco preselil v Prago. Kot velik ljubitelj znanosti in umetnosti ustanovil praško univerzo. Kralja Vaclav (1378–1400) in Rupert III. (1400–10) nista dosegala veličine svojega predhodnika. Nasprotno, njuno vladavino primerjajo z neuspešnim obdobjem Adolfa Nassavskega. Uspešnejši je bil Sigismund (1410–37), čeprav so tudi njegov uspeh s koncilom v Konstanzu pozneje zasenčile posledice usmrtitve J. Husa. Husitske religiozne ideje so se namreč tesno na vezale na češki nacionalizem; zaradi obojega so uporniki J. Žižke iz Trocnova in A. Prokopa zavrnili nekaj vojsk. Vsekakor pa so bili Nemci na Češkem v defenzivi. Delno spremembo je prinesel baselski koncil, predvsem pa vladavina Habsburžana Alberta II. (1438/39). Znova je pridobil Češko, hkrati pa še Ogrsko. Njegov naslednik Friderik III. (1440–93) teh pridobitev ni obdržal zaradi ogrskega kralja Matije Korvina. Po 1480 je Korvin zasedel vsa območja do Aniže, 1485 pa celo Dunaj, izgubljeno je znova pridobil šele Maksimilijan, sin Friderika III. Pred njim je njegov oče Friderik III. v zameno za podporo papeštvu proti baselskemu koncilu dobil cesarsko krono (zadnje rimsko kronanje, 1452). V tem obdobju se je uveljavilo tudi ime Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. Za svoj največji uspeh je imel Friderik III. pridobitev Burgundije za sina Maksimilijana. Podobno kot njegov oče je imel tudi Maksimilijan I. (1493–1519) veliko uspeha z ženitnimi pogodbami. Poroka med njegovim sinom Filipom (Lepim) in Španko Ivano (Blazno) je namreč Habsburžanom prinesla špansko dediščino. Poleg tega je Maksimilijan izpeljal dolgo načrtovano reformo države.
Od Karla V. do vestfalskega miru Pomoč knezov pri izvolitvi je Karel V. (1519–56) plačal s popuščanjem njihovim poznejšim zahtevam. Dodatne skrbi mu je (31.10.1517) povzročil M. Luther s svojimi tezami o reformi Cerkve. Nanje se je odzval podobno kot papež, zato je Luthra po izključitvi iz rimskokatoliške Cerkve pet mesecev pozneje (26.5.1521) na zboru v Wormsu (wormški edikt) doletelo še posvetno izobčenje. Po zmagi nad francoskim kraljem v bitki pri Pavii je nato sicer slavil zmago, toda Franc I. je preklical madridski sporazum takoj po vrnitvi v Francijo. S tem je Karel znova izgubil Milano, Neapelj in Genovo. 1527 se je zato z vojsko znova odpravil v Italijo, od tam pa se je 1530 vrnil s cesarsko krono (zadnji nemški kralj, ki je prejel krono iz papeževih rok) in vnovič potrjenim (1529) madridskim sporazumom. Medtem ko se je mudil v Italiji, so nemške dežele pretresale reformacija in njene posledice (kmečka vojna, prekrščevalci, Th. Münzer, nasprotniki čaščenja podob). 1529 so se spremenile tudi odredbe, sprejete 1526 (obakrat v Speyerju) o vprašanju razl. oblik veroizpovedi. Preklicu sklepov se je uprlo 19 evangeličanskih poslancev državnega zbora. Po tem dogodku se je evangeličanov prijelo ime »protestanti«. Po devetih letih odsotnosti je Karel V. sklical državni zbor v Augsburgu, da bi ta razrešil versko vprašanje. To se je pozneje (1555) zgodilo z uvedbo načela cuius regio eiuis religio. Začetek usklajevanja je pomenila Melanchthonovaaugsburška veroizpoved, vendar jo je katoliški tabor zavrnil s spisom Confutatio. Protestantski stanovi so se še pravočasno umaknili in oblikovali šmalkaldensko zvezo. Naslednja leta so minila v uravnavanju ravnotežja med zvezo in katoliškimi stanovi, turško nevarnostjo (1532), vojno s Francijo (1542–44) in končnim obračunom s protestanti v bitki pri Mühlbergu na Labi (1547). Vse do augsburškega verskega miru pa kljub porazu zveze versko vprašanje ni bilo rešeno. Zadnje dejanje verskih spopadov je bilo zasluga Karlovega brata Ferdinanda, češkega ter ogrskega kralja in poznejšega nemškega cesarja Ferdinanda I. (1556–64). Ta se je tudi prvi soočil s protireformacijo; njene temelje je določil tridentinski koncil (1545–63). Vprašanje konfesije je bilo za nemške dežele hkrati politično vprašanje; velika večina severnih in srednjih dežel se je namreč izrekla za novi nauk. Maksimilijan II. (1564–76), Ferdinandov sin, je bil tako kot oče strpen do protestantov in šele pod Rudolfom II. (1576–1612) se je začelo omejevanje širjenja protestantizma. Nekoliko drugače je bilo v habsburških avstrijskih deželah. Cesar je moral zaradi stalne turške nevarnosti, nacionalnih nemirov (I. Bocskay, 1604–06) in dinastičnih zapletov vedno znova popuščati deželnim stanovom (pomembno za slovenske dežele). Ko pa je pod cesarjem Matijo (1612–19) postal nadvojvoda Ferdinand kralj Češke, je bila pot protireformaciji odprta tudi v teh deželah. Pri čeških protestantih je to zbudilo velik odpor; vrhunec praška defenstracija (23.5.1618) in tridesetlena vojna (1618–48); ta je iz boja med katoliki in protestanti sčasoma prerasla v vojno med pripadniki cesarskega absolutizma na eni in stanovske državne ustave na drugi in končno v vojno za prevlado na tleh celinske Evrope.
Od vestfalskega miru do Karla V. Formalni konec vojne je prinesel vestfalski mir (24.10.1648); Francija in Švedska sta pridobili nova ozemlja, Švica in Nizozemska pa sta se izločili iz cesarstva. Državni stanovi so dobili polno oblast, v nemških teritorialnih gospodih pa se je po francoskih zgledih zbudila želja po absolutni oblasti. Vse od pirenejskega miru je bila nedvoumno gospodar Evrope Francija. Svoj položaj je potrdila v vojni proti združenim vojskam nemškega cesarja Leopolda I. (1658–1705), Nizozemske, Španije in Brandenburga. Drugače se je godilo njeni zaveznici Švedski, iz brandenburške dežele jo je pregnal volilni knez Friderik Viljem Veliki. Francija je z zmago pridobila Strasbourg, obenem pa zelo ugoden mir, saj je nemški cesar zaradi stalne nevarnosti turških vdorov moral sprejeti vsiljene mirovne pogoje. Razmerje med silami se je bistveno spremenilo, ko so cesarske sile ob pomoči Poljakov ubranile Dunaj pred Turki (1683), prešle v ofenzivo in sultanu Mustafi II. iztrgale domala celo Ogrsko, razen temišvarskega Banata (1687). S podpisom ugodnega mirovnega sporazuma s Turki (1699) pa je Avstrija dobila status evropske velesile. 1700 je s Karlom II. izumrla španska veja Habsburžanov, zato se je začela ostra nasledstvena vojna med obema evropskima velesilama. Na francoski strani so bili savojsko vojvodstvo in oba wittelsbaška volilna kneza (Bavarska in Köln), cesarja pa so podpirali Prusi, Angleži in Združena Nizozemska. Najbolj zaslužna za začetne zmage cesarskih čet sta bila princ Evgen in angleški vojskovodja Marlborough. Kljub uspehom in ugodni francoski ponudbi za mirovni sporazum je odločni cesar Jožef I. (1705–11) nadaljeval vojno. Po njegovi smrti ga je nasledil brat Karel VI. (1711–40), ki je po izstopu Anglije iz koalicije in podpisu mirovnega sporazuma v Utrechtu (1713) moral (1714) priznati Burbona Filipa V. za španskega kralja. V zameno je dobil dotlej Špansko Nizozemsko, Neapelj, Sardinijo in Milano. Toda komaj je zavladal mir, že se je začelo tekmovanje za prevlado v osrednjem evropskem prostoru med Prusijo in Brandenburgom na eni in Avstrijo na drugi strani. Prusijo je od 1713 (do 1740) vodil znameniti »vojaški kralj« Friderik Viljem I., oblikovalec učinkovite in nepodkupljive pruske uradniške države, zgled za vse poznejše evropske birokracije. Obenem je podvojil tudi število vojakov, koloniziral Vzhodno Prusijo in uvedel trdno merkantilistično gospodarsko politiko. Na drugi strani je imel Karel VI. veliko težav, med njimi je bila največja ta, da je skušal svoji naslednici, Mariji Tereziji, s pragmatično sankcijo zagotoviti avstrijski prestol. Ta prizadevanja so ga zapletla v nasledstveno vojno za poljsko krono, izgubil je Lotaringijo, pa tudi Neapelj in Sicilijo ter Parmo in Piacenzo. Habsburžani so v tem obdobju pridobili samo Toskano; kot doto jo je prispeval Franc, mož Marije Terezije.
Marija Terezija in Friderik Veliki Po smrti Karla VI. je bavarski volilni knez Karel Albert zahteval habsburške dežele zase. Pri tem je zaman pričakoval francosko pomoč. Ludvik XV. ni bil pripravljen tvegati. Priložnost je izkoristil Friderik II. Veliki, ki je le nekaj mesecev pred Marijo Terezijo zasedel pruski prestol in zavzel Šlezijo (šlezijske vojne, 1740–42). Friderikov uspeh je spodbudil Bavarce, Špance in Francoze, tako da so se mu pridružili v skupno koalicijo in začeli avstrijsko nasledstveno vojno (1741–48). Po zasedbi Zgornje Avstrije in Češke so postavili Bavarca Karla Alberta kot Karla VII. najprej za češkega kralja, nato pa še za cesarja (1742–45). To je pomenilo, da je po več kot 300 letih prestol zasedel monarh, ki ni bil iz habsburške dinastije. Marija Terezija je s potrditvijo stanovske ustave dobila podporo Madžarov, prešla v ofenzivo, osvobodila Zgornjo Avstrijo in zasedla Bavarsko. Poleti istega leta (1742) je za ceno Šlezije sklenila mir s Friderikom, počakala, da je iz njej nasprotne koalicije izstopila še Saška ter da so Angleži premagali Francoze in nato začela novo vojno za vnovično pridobitev Šlezije (1744/45). Toda tudi v tej vojni je zmagal Friderik II. Marija Terezija se je morala dokončno odpovedati Šleziji. Ne glede na to izgubo je bil njen mož kot Franc I. (1745–65) izvoljen za cesarja, tako da je bil odstranjen poglavitni vzrok za nasledstveno vojno. Z mirom v Aachnu je morala dinastija Parmo, Piacenzo in Guastallo dokončno prepustiti eni izmed španskih vzporednih vej. V naslednjih letih je Marija Terezija podobno kot njen tekmec Friderik II. utrjevala svoje dežele. Merkantilizem, izboljšave v poljedelstvu, šole in centralizacija oblasti po pruskem zgledu so samo nekatere novosti, ki jih je uvedla. Nova nesoglasja med cesarstvom in Prusijo so se začela po zamenjavi zavezništev (1756 skupni nastop Prusije in Anglije) in izjalovitvi tretjega poskusa, da bi Marija Terezija vnovič pridobila Šlezijo. Nesoglasja so prerasla v vojno (sedemletna vojna, 1756–63). Končala se je z mirom v Hubertusburgu. Že naslednje leto je Avstrija začutila, da je zaradi zbliževanja med Prusijo in Rusijo postala ogrožena. Sklenila je zavezništvo s Turki (1771). To je pripeljalo do pomiritve, vendar na škodo Poljakov (prva delitev Poljske 5.8.1772). Prusija je dobila Zahodno Prusijo, Avstrija Vzhodno Galicijo, Rusija pa območja v. od Dnepra. Novi nemiri so izbruhnili pet let pozneje, ko je s smrtjo Maksimiljana III. Jožefa izumrla bavarska veja Wittelsbachov. Začela se je bavarska nasledstvena vojna (1778/79); z njo je Friderik Veliki Avstrijcem preprečil prevzem bavarske dediščine. Avstrija je tako dobila samo Innviertel. Več ni uspelo dobiti niti pozneje Jožefu II. (1765–90), ki je v zameno za Bavarsko ponujal Avstrijsko Nizozemsko. Po drugi strani pa je Jožef II. svojo nalogo videl predvsem v nadaljevanju sredi stoletja začetih reform habsburške monarhije (vodil jo je že kot sovladar s svojo materjo Marijo Terezijo). Prehitre spremembe in nekatere nepremišljene odločitve so izzvale odpore, na Ogrskem pa je moral tik pred smrtjo umakniti skoraj vse reformistične odredbe. Krizo, ki je nastala zaradi propada reform in upora Nizozemske, je skušala izkoristiti Prusija, vendar se je Leopold II. (1790–92) izognil hujšemu sporu. Cena za to je bila visoka, odstopiti je moral tista ozemlja, ki jih je Avstrija z rusko podporo iztrgala Turkom.
Obdobje francoske revolucije Da bi se izognili nakopičenim težavam zaradi revolucije, je revolucionarna zakonodajna skupščina (1792) Avstriji in njenemu novemu vladarju Francu II. (1792–1806) napovedala vojno. Na podlagi sporazuma o vzajemnem varovanju je na stran Avstrije stopila Prusija in začela se je t. i. prva koalicijska vojna (1792–97). Po prvi zmagi sta sledila poraz nemških sil in izguba Speyerja, Wormsa, Mainza, na koncu leta pa sta bila izgubljena še Avstrijska Nizozemska (Belgija) in Aachen. Pod vtisom teh porazov, predvsem pa po usmrtitvi Ludvika XVI. (21.1.1793), so se avstrijsko-pruski koaliciji pridružile še Velika Britanija, Nizozemska, Španija, Neapelj, Sardinija, Portugalska. Nova vojna se je končala z novo francosko zmago, saj je bilo vojskovanje koalicije oteženo zaradi avstrijsko-pruskega nezaupanja, nastalega ob drugi delitvi Poljske (1793). Razmejitvena črta je bila določena po baselskem miru (1795). Ob tretji delitvi Poljske (1795) – ta je Poljsko zbrisala – je Prusija dobila Mazovijo z Varšavo in Litvo z. od Nemna, Avstrija Vzhodno Galicijo s Krakovom, Rusija pa vse drugo. 1796 je francoska vojska napredovala daleč na V, po porazih pri Ambergu in Wormsu pa so jo potisnili nazaj za Ren. Nasprotno pa je v s. Italiji general Bonaparte (Napoleon I.) dosegal zmago za zmago. To je Avstrijo stalo Milana in Avstrijske Nizozemske. V zameno je dobila ozemlje Beneške republike z Istro in Dalmacijo. Po 1797 je nato zgubila še levi breg Rena. Vse to je bilo vzrok za drugo koalicijsko vojno (1799–1801/02). Začetnim uspehom sta sledila poraz pri Marengu (1800) in izguba Cisalpinske republike. Posledici sta bili razpad Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda in ustanovitev »avstrijskega cesarstva«. 1805 nastanek nove protifrancoske koalicije (Velika Britanija, Rusija, Švedska in Avstrija) brez Prusije z neodločnim Viljemom III. Izbruhnila je tretja koalicijska vojna. Končala se je s porazom Avstrije in Rusije pri Slavkovu u Brna in izgubo Istre, Dalmacije, Tirolske, Vorarlberga in še nekaterih prednjeavstrijskih območij. Cesar Franc II. je pod prisilo tudi formalno odložil (6.8.1806) nemško cesarsko čast. Sledila je vojna s Prusijo in Rusijo. V njej so Francozi po bitkah pri Jeni in Auerstedtu zasedli Prusijo. Napoleon se je vselil v Berlin in odredil celinsko zaporo. Naslednje leto je opravil še z Rusijo in po mirovnem sporazumu v Tilsitu (danes Sovetsk) so se vdali tudi tisti Prusi, ki so se po Jeni in Auerstedtu na strani Aleksandra I. Pavloviča še naprej bojevali proti Francozom. Sledila je zasedba z občasnimi upori (Tirolska, 1809) in Karlovo ofenzivo na Bavarsko. Ta se je končala s protiofenzivo, porazom pri Wagramu in podpisom schönbrunskega miru. V Prusiji so uvedli sistem stopničaste korporativne samouprave (H. F. K. Stein), nato pa so na položaj kanclerja imenovali K. A. Hardenberga; v tem obdobju so bile uvedene precejšnje reforme (emancipacija Judov, svoboda obrti, odprava stvarnih dajatev, meščani so imeli možnost opravljati oficirsko službo ipd.). Svoboda je prišla šele 1815 po dveletni vojni, ko so se po začetnih uspehih Prusije in Rusije protifrancoski koaliciji pridružile še Avstrija, Velika Britanija in Švedska. Francija je po porazu pri Leipzigu in drugem Napoleonovem poskusu, da bi se vrnil na oblast, privolila v restavracijo monarhije (Ludvik XVIII.) in meje iz 1790.
Od dunajskega kongresa do nemško-francoske vojne Dunajski kongres (september 1814–junij 1815) je potekal v znamenju solidarnosti, legitimizma in restavracije. Upanje nemških domoljubov, da se bo oblikovala enotna nacionalna entiteta na tleh nemških dežel, je ostalo neizpolnjeno. 39 nemških državic je ostalo povezanih v zelo ohlapni zvezi držav s parlamentom (v Frankfurtu), ki je imel status poslanskega kongresa. Večina lokalnih suverenov se je obenem pridružila še sveti aliansi, prvotni zvezi med Rusijo, Avstrijo in Prusijo, katere vodilo je bila patriarhalna notranja in solidarna zunanja politika, politika, ki ji je v desetletju pred marčno revolucijo dajal pečat Metternichov reakcionizem, politika, ki je želela preprečiti emancipacijo meščanstva in ustaviti prodor nacionalnega povezovanja. Pod vplivom julijske revolucije v Franciji (1830) so nekatere zvezne državice dobile naprednejše ustave. Francoska februarska revolucija 1848 je spodbudila nemško revolucijo 1848/49. Jedro te so bili liberalni akademiki, malomeščani in obrtniki. Badenska ljudska skupščina je zahtevala svobodo tiska, porote, pravico do združevanja, meščanske straže in skupen nemški parlament. Vstaje v Pragi in na Dunaju je zatrl Windisch-Graetz, uporno Lombardijo (podpirala jo je tudi Sardinija) pa je pokoril J. Radetzky. Najdlje so se upirali Madžari. Pod vodstvom L. Kossutha so razglasili republiko in šele avgusta 1848 omagali pred reakcijo. Istega leta je na avstrijski prestol sedel Franc Jožef I. Podobno kot pruski kralj Friderik Viljem (1840–61) leto prej (»patent«) je vsilil enotno habsburško ustavo (1849). Po poskusih združevanja obeh držav se je začelo rahljanje notranje povezave v vsaki enoti posebej. Avstrija se je odločila za samostojnost v obstoječem okviru, Friderikova (Friderik Viljem IV.) odpoved cesarski kroni pa je onemogočila tudi ustanovitev malega nemškega cesarstva in obstoj frankfurtskega parlamenta. K temu so pripomogle tudi močne osrednje nemške dežele (Bavarska, Hannover, Saška in Württemberg). Ker so se ustrašile pruske hegemonije, so se izogibale erfurtskemu zveznemu parlamentu in se združile v tretji blok. Takšna drža je olajšala delo novemu avstrijskemu predsedniku F. zu Schwarzenbergu, ki je po zadušitvi ogrske vstaje znova sklical frankfurtski parlament, obnovil avstrijsko prevlado ter mirni partnerici Avstrijo in Prusijo, kakršni sta bili pred revolucijo, spremenil v bojeviti nasprotnici. V takšnem ozračju se je O. Bismarck v frankfurtskem parlamentu zavzemal za uravnoteženo razmerje med obema nemškima državama. V Prusiji je bila po revoluciji spremenjena ustava. Reakcionarji so uveljavili t. i. sistem treh volilnih razredov; odpravilo ga ni niti kratko liberalno obdobje kralja Viljema I. (1861–88), še manj Bismarck v vlogi kanclerja (od 1862). V zunanji politiki je Bismarck v začetku želel zlomiti prevlado Avstrije in se je zato tesneje povezal s carsko Rusijo. Toda zaplet z Dansko zaradi treh s. dežel (Schleswiga, Holsteina in Lauenburga) ter avstrijsko zavezništvo v vojni proti Dancem (1864) sta začasno spremenila njegovo namero. Po dveh letih je nato kljub vsemu ukazal zasesti avstrijski Holstein. Izbruhnila je mesec in pol trajajoča avstrijsko-pruska vojna. Končala se je z odločilno prusko zmago (H. Moltke) pri kraju Hradec Králové in avstrijskim priznanjem Severnonemške zveze pod pruskim vodstvom. Nova ustava Severnonemške zveze (16.4.1867), takrat najsodobnejša v Evropi, je vpeljala tri zvezne organe: 1. zveznega predsednika, 2. zvezni svet in 3. zvezno skupščino (konstituirano na podlagi neposredne, enake in splošne volilne pravice). Funkcija zveznega predsednika je bila dedna; opravljal jo je kralj. Tako je odločal o miru in vojni, imenoval zveznega kanclerja in poveljeval vojski. Južne države so se združile na podlagi sporazuma med Prusijo ter Bavarsko, Württembergom, Badnom in Hessen-Darmstadtom na drugi strani. Po nastanku zveze severnonemških dežel so se začele napetosti med nekdanjima zaveznicama Prusijo in Francijo (luksemburška kriza, aprila 1867). Ta se je stopnjevala s pruskim spogledovanjem s španskim prestolom in 1870 prerasla v nemško-francosko vojno. Na veliko francosko presenečenje so južnonemške države podprle Prusijo. Skupne nemške čete pod vodstvom M. de Mac-Mahona so pri Sedanu premagale Francoze. V ujetništvu se je znašel tudi Napoleon III. Pred dokončno sklenitvijo mirovnega sporazuma v Frankfurtu je v Parizu izbruhnila vstaja. Posledica je bila razglasitev tretje republike. Zasnovan je bil gouvernement de la défense nationale, vendar tudi to ni preprečilo dokončne kapitulacije (28.1.1871). Francija je ob visoki vojni odškodnini (5 mlr. frankov) morala zmagovalcem odstopiti tudi Alzacijo (brez Belforta) in dele Lorene z Metzem. Novo pridobljeno ozemlje so Nemci oblikovali v novo zvezno deželo Alzacijo in Loreno.
Od združitve Nemčije do prve svetovne vojne V obdobju sovražnosti s Francijo je Bismarcku uspelo južnonemške kneze prepričati za združitev, ta je bila zaokrožena s kronanjem Viljema I. (Versailles, 18.1.1871) za nemškega cesarja (1871–88). Državna ustava je temeljila na ustavi iz 1867. Nekaj posebnih pravic sta ohranila le Württemberg in Bavarska. Bismarck, ki je zdaj postal državni kancler, je želel najprej osamiti Francijo in je zato z Rusijo in Avstro-Ogrsko sklenil zvezo treh cesarjev. Zveza se zaradi tradicionalnih rusko-avstrijskih nasprotij glede interesov na Balkanu ni obdržala, saj je Rusija s svojim načrtovanjem Velike Bolgarije pod panslovanskim patronatom (San Stefano, 3.3.1878) sprožila spor. Spor je le začasno zgladil berlinski kongres. Rusija ni bila zadovoljna z izidom kongresa, zato se je odmaknila od nekdanjih partneric, ti dve pa sta zaradi nove negotovosti poglobili zavezništvo. Trojna zveza je bila nato obnovljena 1881, po vnovičnih napetostih med Avstro-Ogrsko in Rusijo (padec bolgarskega kralja Aleksandra I.) pa dokončno onemogočena. Zaradi novega položaja je Bismarck sklenil sporazum z Rusijo; ta je s skrivno klavzulo prepustil Rusom proste roke na Bosporju. T. i. sporazum za zavarovanje hrbta je hkrati pomenil konec uravnotežene politike na Balkanu. Kolonialne politike se je Bismarck lotil zelo zadržano in ni nikoli presegel politike oblikovanja t. i. protektoratov; ta so šele pod njegovimi nasledniki (po 1890) dobila status kolonij (nemške kolonije). Gospodarsko politiko je preveval liberalizem; v dobi agrarne krize in depresije (1873–79) ga je presegel protekcionizem (zaščitne carine), uveden za zaščito domačih posestnikov in industrialcev; značilna posledica tega ukrepa sicer konservativne vlade so bili posegi države v gospodarstvo. Bismarck se je opiral na konservativno vlado, ker je bil nezaupljiv do socialdemokratov, tudi po izgubi večine v parlamentu. Socialdemokratov se je hotel znebiti na razl. načine (preganjanje socialdemokratskih organizacij, poseben zakon idr.) in ob vsaki priložnosti nasprotoval liberalnejši zakonodaji. To ga je nazadnje stalo kanclerskega položaja, saj ni bil pripravljen popustiti mlademu Viljemu II. (1888–1918), ki je od njega zahteval razširitev varstvene zakonodaje za delavstvo (prepoved dela ob nedeljah, omejitve za delo žensk in otrok). Bismarcka je nasledil general G. L. Caprivi (1890–94). Ta kot novinec ni znal razvozlati zapletenih niti politike svojega predhodnika. Pretrgal je politično osamitev Francije, v notranji politiki pa se je zavzemal za sodelovanje z vsemi strankami. Reforma davčne politike je prinesla občutne olajšave najslabše plačanim razredom, podobno kot sprememba v volilni zakonodaji, saj je delavcem omogočala prehod v drugo oz. prvo volilno skupino. Tudi zato so novemu kanclerju, ostarelemu knezu C. Hohenlohe-Schillingsfürstu, spodleteli vsi poskusi, da bi zatrl socialno demokracijo. V okviru zunanje politike je Nemčija začenjala vse bolj uveljavljati svoje kolonialne težnje. Predvsem v obdobju B. Bülowa, ki je iz državnega sekretarja po odhodu kneza Hohenlohe-Schillingsfürsta napredoval na kanclersko mesto. Von Bülow je bil prepričan, da nemška politika ne bi smela biti odvisna od zvez z Veliko Britanijo in Rusijo, niti od zavezništva s srednjeevropskimi partnerji, zato 1902 oslabitev trozveze z Avstro-Ogrsko in Italijo. Sledil je spor s Francijo zaradi maroškega vprašanja (1905 in 1911); končal se je z dogovori o kompenzacijah na škodo Maroka in Kameruna. Čeprav je sredi prve maroške krize (1905) nemški cesar Viljem II. želel skleniti sporazum z ruskim monarhom Nikolajem II. Aleksandrovičem, podpisa takšnega dokumenta zaradi avstro-ogrske aneksije Bosne in Hercegovine ni bilo. Nasprotno, začela se je nevarna kriza. Začasno jo je ublažila nemška diplomatska akcija v Sankt Peterburgu (1909). Na drugi strani pa so se vse bolj zaostrovali odnosi z Veliko Britanijo. Ta država je znala najti skupni jezik z Rusi že 1907, ko je podpisala sporazum. Antanta je s pridružitvijo Francije kmalu dobila tretjega partnerja. Nemčija je položaj skušala rešiti s sporazumom z Veliko Britanijo, vendar je spodletel (1912) v Berlinu. V notranji politiki je novi kancler Th. von Bethmann Hollweg (1909–17) nadaljeval politiko svojega predhodnika, to je pomenilo nadaljevanje polarizacij in blokad. Zapletenega položaja ni znal rešiti niti parlament, čeprav je sicer pridobil veljavo. Demokratizacijo je namreč onemogočala stroga delitev na desni (desno usmerjeni liberalci, del centra, konservativci, različne industrijske in kmečke zveze) in levi blok (socialdemokrati, levo krilo centra in levo usmerjeni liberali). Nadstrankarska politika novega kanclerja je spodletela, podobno kot so že prej spodleteli vsi poskusi von Bülowa, čeprav tokrat prave bojazni za hujšo zaostritev razrednih nasprotij tudi v Nemčiji ni bilo več. Politika reformističnih sindikatov in večji del nemške socialne demokracije sta se namreč dokončno nagnila na stran reformistične politike. Po atentatu na avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu se je Nemčija vpletla v prvo svetovno vojno na strani Avstro-Ogrske. Italija je bila sicer nevtralna, a je na začetku kazala znamenja naklonjenosti Nemčiji, vendar je 23.5.1915 prestopila na stran zaveznikov. Vojaško vodstvo (P. von Hindenburg, E. Ludendorff) je 1916 dobilo večji vpliv. Posledice so bile usodne: najprej neomejena vojna pod vodo (podmornice) in nato vojna napoved ZDA. Izstop Rusije iz vojne (po oktobrski revoluciji) ni prinesel večjega olajšanja. Leto dni zatem je nemška vlada Th. W. Wilsonu ponudila premirje, vsebovalo je štirinajst točk. Mirovna pogajanja je za hip pretrgala novembrska revolucija, ki je pripeljala do padca dinastije; Ph. Scheidemann je 9.11.1918 oklical republiko. Mirovni sporazum je bil podpisan dva dni pozneje v Compiègnu. Poskus ustanovitve republike svetov (delavski in vojaški sveti, Spartakova zveza) je spodletel. Nasprotovala mu je zveza med večinskimi socialisti pod vodstvom F. Eberta in vodstvom vojske s Hindenburgom in Groenerjem na čelu. Ista naveza je ob pomoči zvez prostovoljcev in vojaških oddelkov do 1920 uspešno zatrla vse nemire (Hamburg, Berlin, srednja Nemčija, Porurje in München).
Weimarska republika Februarja 1919 se je sestala skupščina v Weimarju. Za predsednika države je izvolila F. Eberta, ratificirala mirovni sporazum in sprejela weimarsko ustavo. Ustava je začela veljati avgusta istega leta. Obdobje do prihoda Hitlerja na oblast imenujemo obdobje weimarske republike. Konsolidacija mlade demokracije je bila zaradi političnih umorov (M. Erzberger, W. Rathenau), visoke inflacije (posledica reparacij), radikalne levo in desno usmerjene opozicije ter lokalnih interesov deželnih oblasti izredno težavna. Udar desno usmerjenih radikalcev (marca 1920) je spodletel zaradi pasivnosti državne birokracije in splošne stavke sindikatov, komunistično vstajo, ki je sledila kot odgovor (Porurje, maj 1920), pa so zatrli vojaški oddelek in prostovoljci. Rapalska pogodba je za Nemčijo pomenila novo zbližanje s Sovjetsko zvezo in neodvisno zunanjo politiko, vendar ni ustavila razpada nemškega denarnega sistema. Posledice plačevanja vojne škode in francosko-belgijske zasedbe Porurja so bile usodne. Posledica takšnih razmer sta bila t. i. »pasivni odpor« nemške vlade in začasna ustavitev plačevanja odškodnine. Dogovor je nato dosegel šele novi državni kancler G. Stresemann in s tem postavil temelje nekoliko večji finančni stabilnosti; trajala je do gospodarske krize 1929. Pred tem je moral obračunati z levičarskimi nemiri v Hamburgu in na Saškem ter zatreti separatistične težnje v Porenju. Francozi so namreč podpirali težnje po ustanovitvi t. i. Renske republike. Na Bavarskem je spor med deželo in državo želel izkoristiti A. Hitler s svojim pohodom do Dvorane vojskovodij (8./9.11.1923), vendar je oblasti uspelo zadušiti udar. Po Ebertovi smrti (1925) je bil za predsednika izvoljen Hindenburg (1925–34). Nemčija je postopoma začela urejati odnose s sosedi, najprej s Francijo (1925) in nato še Sovjetsko zvezo (1926). 1929 je bila Nemčija sprejeta v Društvo narodov, 1930 pa so zasedeno Porenje zapustili še zadnji francoski vojaki. Ugoden razvoj je pretrgala gospodarska kriza; procesi, ki so bili v veliki meri odvisni od občutnega padca nacionalnega dohodka (za 40 % v dobrih dveh letih), so spremenili politično podobo države. Sledilo je občutno povečanje števila nacionalsocialistov. Vse večja napadalnost je sprožala odzive na levici. Kancler H. Brüning je moral večkrat seči po izrednih ukrepih (precej neuspešno). Polom je doživela tudi njegova radikalna deflacijska politika. Od vsega so imeli največ dobička nasilni nacionalsocialisti. Na volitvah 1930 so doživeli izjemen uspeh (povečanje števila mandatov z 12 na 107). Propadla je tudi zamisel o carinski zvezi z Avstrijo. Na predsedniških volitvah 1932 je zmagal Hindenburg (premagal Hitlerja), toda parlamentarne volitve tri mesece zatem so prinesle izjemen uspeh Nacionalsocialistični nemški delavski stranki – NSDAP (37,8 % volilnih udeležencev). To je napetost v državi samo še povečalo; še posebej se je povečala po padcu Brüningovega kabineta in nastavitvi militarista F. von Papna. Ta je celo umaknil prepoved delovanja Hitlerjevih oddelkov SA in SS, po drugi strani pa namesto socialdemokratske vlade v Prusiji nastavil državnega komisarja (pruski udar). Posledice so bile usodne. Sledil je val nacionalsocialističnega nasilja. Spor med generalom von Schleicherjem in von Papnom (Schleicher je bil tisti, ki je Papnu pravzaprav omogočil prihod na kanclersko mesto) je povzročil padec Papnove vlade. Nasledil ga je Schleicher, vendar na kanclerskem mestu ni zdržal niti dva meseca. Hindenburg namreč ni sprejel njegovega predloga (trda vladavina vlade socialdemokratov in levega krila NSDAP), ampak je dva dni po njegovem odstopu za državnega kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja.
Od Hitlerja do delitve Nemčije Ob Hitlerju sta bila v vladi še dva nacista: H. Göring in W. Frick. Papen je kot novi podkancler naivno upal, da bo ublažil radikalizem nacionalsocialistov. To mu ni uspelo, podobno kot nacistom kljub še agresivnejši politiki na novih parlamentarnih volitvah ni uspelo zbrati začrtanih 50 % glasov. To jim je uspelo šele v koaliciji z Nemško nacionalno ljudsko stranko (52 %). Nova vlada je tako v parlamentu lahko uveljavila izredne ukrepe (t. i. uistosmerjanje dežel z rajhom, razpustitev sindikatov in prepoved delovanja Socialdemokratske stranke, SPD, ter odprava vseh drugih strank). NSDAP je postala edina stranka (1.12.1933) in se je kot vse drugo v državi ravnala po t. i. »vodstvenem načelu« Hitlerja, ki je po Hindenburgovi smrti (2.8.1934) postal »voditelj« (firer) in kancler. Svojo prvo nalogo je videl v utrditvi režima (vzpostavitev konkordata z rimsko kurijo 1933, sporazum o nenapadanju s Poljsko 1934). V istem obdobju si je podredil tudi vojsko. 1935 je pridobil Posarje, znova uvedel splošno vojaško obveznost in dosegel odpravo omejitev oboroževanja. Leto se je izteklo v znamenju nürnberških zakonov »za varovanje nemške krvi in časti« in začetek iztrebljanja Judov. Temu sta sledila vnovična zasedba Porenja in tesno sodelovanje z Rimom (os Berlin–Rim). Z Japonsko je leto pozneje Hitler sklenil t. i. protikominternski pakt (25.11.1936); 1937 je pristopila tudi Italija. Naslednja dejanja: aneksija Avstrije (11.3.1938), münchenski sporazum (29.9.1938) in zasedba obmejnih območij Češkoslovaške, neposredno zatem pa še sporazuma o nenapadanju z Veliko Britanijo. V tem času so se na Goebbelsovo pobudo začeli množični napadi na Jude (novembrski pogrom), kmalu pa je sledila še zasedba Češke in Moravske. Svoje nadaljnje namere je Hitler nakazal z nespoštovanjem sporazuma o nenapadanju s Poljsko, izsiljevanjem v zvezi z Gdanskom in pretrganjem dogovora o pomorskem ladjevju, ki ga je z Britanci sklenil 1935. Po drugi strani je sklenil dva pomembna nova sporazuma: dogovor o vojaški zvezi z Italijo (22.5.1939) in sporazum o nenapadanju z Rusijo (23.8.1939). Sporazum z Rusijo je vseboval še skrivni dodatek o delitvi v. Evrope. Britanski odgovor na Hitlerjeve živahne priprave na vojno je bila vrsta garancijskih izjav za Poljsko, Romunijo in Grčijo, za Poljsko pa še dodatni sporazum o podpori. Kljub diplomatskim akcijam so nato 1.9.1939 Nemci vkorakali tudi na Poljsko in tako se je tudi uradno začela druga svetovna vojna. Ko so se v vojno nato vpletle še Japonska, ZDA in ZSSR, je vojna zares dosegla svetovne razsežnosti. Po grozljivih režimih na zasedenih ozemljih, milijonih nedolžnih žrtev in domala popolni iztrebitvi evropskih Judov se je 8.5.1945 vojna v Evropi uradno končala. Nemčijo so zasedle zavezniške čete in določile štiri zasedbena območja; dežele v. od Odre so zasedli Sovjeti oz. Poljaki. Tudi Berlin je bil razdeljen na štiri območja. Zasedbene sile so sprožile decentralizacijo gospodarstva, uvedle reparacije in začele t. i. denacifikacijo nemškega prebivalstva. 1948 so se začele denarna reforma ter delitve na z. in v. gospodarski prostor. Leto pozneje je z. del dobil prvi povojni zvezni parlament (14.8.1949); tri tedne zatem je bila ustanovljena Zvezna republika Nemčija.
Dostopnost