volilni knezi (latinsko electores), v Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda knezi, ki so volili nemškega kralja; sprva vsi državni knezi, po zlati buli (1356) pa samo še sedem knezov: nadškofi iz Mainza, Trierja in Kölna, renski palatin, saški vojvoda, brandenburški mejni grof in češki kralj. Ti volilni knezi so nemške kralje volili pravzaprav že v 13. st. Poleg volilne pravice so imeli volilni knezi še številne druge pravice (samostojno posvetno in avtonomno sodno obast v deželi: privilegium de non appellando et non evocando). Imeli so vpliv na državno politiko (na nemškem območju so bili od 15. st. naprej volilni knezi povezani v kolegij volilnih knezov oz. prvo kurijo). Palatinska volilna pravica je 1623 prešla na Bavarsko, po tridesetletni vojni pa je bila kot osma volilna entiteta znova obnovljena. Dobrih sto let pozneje (1777) obe prek dedovanja združeni. 1803 so bile po sklepu državnih poslancev volilne pravice Mainza, Kölna in Trierja razveljavljene, namesto njih pa so to pravico pridobili štirje posvetni (Salzburg oz. Würzburg, Baden, Württenberg, Hessen-Kassel) in en cerkveni naslov (Regensburg). S koncem Svetega rimskega cesarstva (1806) je svojo volilno pravico izgubil še Hessen-Kassel, vendar je ostal kneževina vse do 1866.
Dostopnost