jelka (Abies), rod borovk (Pinaceae); iglavci s pokončnimi, od koncev poganjkov umaknjenimi storži, katerih luske odpadajo posamič (v nasprotju s smreko); iglice so pritrjene s širokim nastavkom, ko odpadejo, ostanejo na vejici značilne brazgotine v obliki kroga, površina je gladka. Do 40 m visoka navadna jelka (Abies alba) lahko doseže starost do 500 let, razširjena je v srednji in južni Evropi; dvoredno nameščene, na koncu srčasto izrobljene iglice so ploščate in imajo dve beli črti na spodnji strani. Za parkovna drevesa so cenjene mdr. kavkaška jelka (Abies nordmanniana), južnošpanska Abies pinsapo in različne vrste iz z. dela Severne Amerike (npr. balzamovec). Orjaška jelka (Abies grandis) iz tihomorskega dela Severne Amerike ima več kot 3 cm dolge iglice. Nekatere druge vrste: grška jelka (Abies cephalonica), sibirska jelka (Abies sibirica), himalajska jelka (Abies spectabilis). Les jelke je rumenkastobel in brez leska; nima smolnih kanalov (razen v skorji in travmatskih v lesu). Beljava se ne loči od neobarvane jedrovine. Branike razločne, prehod iz ranega lesa v kasnega je postopen in nekoliko ostrejši kot pri smrekovini. Gostota kot pri smrekovini. Jelovina je mehka, srednje trdna, srednje žilava in cepka. Zlasti v spodnjem delu debla v jedrovini nastane »mokro srce«. Pri umirajočih jelkah skoraj po vsej dolžini debla nastane »anomalno mokro srce«, ki se v jezikih širi v beljavo; to zelo zmanjša vrednost lesa. Les se – razen mokrega srca – suši hitro in se ne veži, vendar rad poka. Lahko se obdeluje, prav tako žeblja, vijači, lepi in površinsko obdeluje. Uporaba kot pri smrekovini. V močno spremenjenem okolju (onesnaževanje zraka, ponavljajoče se hude suše, če število divjadi ni v skladu z možnostmi gozda za prehrano divjadi itd.) naša najlepša drevesna vrsta izgineva.
Dostopnost