furlanski slikarji, imenovanje skupine freskantov, ki so v drugi polovici 14. st. in prvi polovici 15. st. kot potujoči slikarji prinašali na Slovensko slogovne in ikonografske novosti italijanskega trecenta z odmevi pogiottovskega in sienskega slikarstva. Poleg slogovnih posebnosti upodobitev so za furlanske slikarje značilne tudi naslikane obrobe fresk s kozmatsko mozaično ornamentiko ali z mesnato rastlinsko vitico. Poimenovanje furlanski slikarji izvira iz zgodnjih umetnostnozgodovinskih analiz njihovih stvaritev; največ jih je na Gorenjskem, zlasti na Škofjeloškem, ob cesti, ki je bila v srednjem veku, zlasti pa v drugi polovici 14. st. pomembna prometna povezava med Furlanijo in slovenskim ozemljem. Med najstarejšimi freskami te smeri je pasijonski ciklus na fasadi v Crngrobu. Do začetka 15. st. so sledile freske npr. v Poljanski dolini v cerkvah v Bodovljah, Sopotnici ter v okolici Škofje Loke v Godešiču in Godeščah, pri Svetem Primožu nad Kamnikom, na Dolenjskem v podružnični cerkvi sv. Miklavža v Žužemberku itd. Po imenih sta znana mojstra Nikolaj in Štefan; signirala sta freske na župnijski cerkvi v Lescah. Prvi skupini je v drugi četrtini sledila druga. Najzgodnejše delo le-te so freske v cerkvi sv. Janeza v Bohinju. Imenovanje furlanski slikarji pa se je uveljavilo tudi za skupino (predvsem cerkvenih) slikarjev poznonazarenske smeri iz Gumina, ki so v drugi polovici 19. in v začetku 20. st. delali na slovenskem Štajerskem, Kranjskem in Koroškem (mdr. Jakob in Anton Brollo, Tomaž in Ivan Fantoni ter Osvald Bierti). Figuralne kompozicije so posnemali večinoma po nazarencih in italijanskih renesančnih slikarjih. Arhitekturnemu slogu objekta so se prilagajali z dekorativnimi prvinami. Med značilnimi stvaritvami so zlasti dela Jakoba Brolla (župnijske cerkve v Brežicah, 1861, Petrovčah, 1875, Ponikvi, 1890) in Tomaža Fantonija (župnijska cerkev v Brežicah, 1861, romarska cerkev v Novi Štifti, 1865 in 1889, župnijska cerkev v Dobrni, 1884 in 1886).
Dostopnost