sonata [italijansko], sprva označitev za instrumentalno glasbo v nasprotju z vokalno skladbo (kantata). Najprej je pomenila uvodni stavek (preludij) k suiti; konec 17. st. sta se iz sonate razvili dve razl. obliki: štiristavčna cerkvena sonata in tristavčna komorna sonata. Hkrati sta nastali solo sonata (za melodijski glas s spremljavo generalbasa) in trio sonata (dva melodijska instrumenta in generalbas). Iz Italije izhajajoča oblika sonate, ki se je uveljavila konec 18. st. in so jo naprej razvijali mannheimska šola, J. Haydn, W. A. Mozart in L. van Beethoven, je postala zgled za vse zvrsti komorne glasbe in za simfonijo, v širšem pomenu pa tudi za koncert (concertante, concertino). Klasična sonata je tri- ali štiristavčna (prvi stavek v hitrem tempu in v obliki sonatnega glavnega stavka, drugi stavek v počasnem tempu ter v pesemski obliki ali kot mali rondo, tretji menuet ali scherzo, četrti rondo). V 19. st. se je postopno zmanjševala značilna napetost med deli sonatne oblike in se zreducirala na »zunanje« oblikovne vidike.
Dostopnost