čistilna naprava, del kanalizacijskega sistema, v katerem razstrupijo ali očistijo odpadno vodo (iz bivalnih naselij in industrijskih obratov) do te mere, da jo lahko brez škode za okolje spustijo v reke. Pri mehanskem čiščenju iz vode odstranijo netopne snovi (les, umetne snovi, pesek). Večje predmete zadržijo z grabljami ali rešetkami. Srednje velike delce odstranijo z bobnastimi siti, ki imajo luknjice premera 2–10 mm. V pretočnih koritih ali žlebovih (peskolov) se pri majhnih hitrostih vodnega toka (manj kot 30 cm/s) useda drobni pesek. Maščobe in olja, ki plavajo na površini vode, odstranijo s prelivanjem v ploskih bazenih. Manjši delci, ki so gostejši od vode in se v njej ne topijo, se izločijo v usedalnih bazenih (bistrilnik), v katerih voda skoraj miruje; pri večjih čistilnih napravah usedlino z dna mehansko prestavijo v muljne bazene ali gniliščne stolpe, kjer nato zgnije. Emscherjev vodnjak je dvonadstropni usedalni bazen; mulj, ki se usede v zgornjem bazenu, po nagnjenem dnu zdrsne v spodnji bazen, kjer nato gnije. Pri kemičnem čiščenju dodajo snovi, ki povzročajo razl. reakcije, odvisne od stanja in sestave odpadnih voda. Raztopljene ali koloidne nečistoče izločijo z oborilnimi sredstvi oz. precipitanti (npr. natrijev lug ali železove soli), ki povzročijo izkosmičenje in usedanje; za organske koloide uporabijo npr. železov(III) hidroksid. Kisline ali luge v vodi primerno nevtralizirajo, strupene snovi pa z dodatki spojijo v netopne spojine, ki se usedejo na dno bazenov. Za odstranjevanje strupov iz odpadnih voda galvanskih obratov uporabijo ionske izmenjevalce. Med dodajanjem kemikalij pazijo, da vrednost pH vode ne pade pod 6 ali preseže 8 oz. da v vodi preživijo mikroorganizmi. Pri biološkem čiščenju oz. čiščenju s poživljenim muljem raztopljene organske primesi razgradijo drobni organizmi v mulju (mikrobi, bakterije, infuzorije, alge, protozoji). V delno očiščeno odpadno vodo dodajo manjšo količino poživljenega (aktivnega) mulja in vpihujejo zrak. Mikroorganizmi se v primernih pogojih (vsebnost kisika, temperatura) zelo razmnožijo, z organskimi nečistočami oblikujejo kosmiče in jih biološko razgradijo (saprofiti). Kosmiče mikroorganizmov iz mulja izločijo v drugih usedovalnikih, nato pa v gniliščnih stolpih zgnijejo. Pri aerobnem gnitju, ki poteka ob vpihovanju zraka, nastaja ogljikov dioksid, CO2, pri anaerobnem gnitju pri primanjkljaju kisika pa nastaja metan, CH4, ki ga uporabijo kot kurivo (bioplin). Biološko čiščenje navadno poteka v velikih plitkih bazenih, pri kapalnem postopku pa voda curlja po nagnjenih poroznih ploščah iz plavžne žlindre ali lehnjaka, v katerih živijo kolonije mikroorganizmov. Z biološkim čiščenjem do tolikšne mere zmanjšajo vsebnost bioloških hranilnih snovi, da sprejemni vodotoki (reke, morja) niso pretirano prizadeti in da s svojo naravno sposobnostjo dokončno razgradijo preostalo hrano. Graditev čistilnih naprav je velikega pomena v varstvu okolja. Večina kopenskih vodotokov v Sloveniji je že tako obremenjena z odpadnimi snovmi, da je naravna razgradnja skoraj zastala. V vodotokih se zato spreminjajo biološke razmere in ogrožajo obstanek nekaterih rastlinskih in živalskih vrst. Zaradi stalnega naraščanja porabe vode se veča tudi razmerje med količino onesnaženih odpadnih voda ter padavinskih (meteornih) voda.
Dostopnost