cerkveno izobčenje (ekskomunikacija, anatema), najhujši cerkveni disciplinski ukrep; v srednjem veku so razlikovali med velikim cerkvenim izobčenjem (excommunicatio maior ali anatema), ki je izključevalo iz skupnosti verujočih, in malim cerkvenim izobčenjem (excommunicatio minor), ki je izključevalo od prejemanja zakramentov in cerkvenih služb. Cerkveno izobčenje je imelo državnopravne posledice. V spisu Confoederatio cum principibus ecclesiasticis iz 1220 je Friderik II. določil, naj bi cerkvenemu izobčenju po šestih tednih sledilo državno izobčenje. Cerkveno izobčenje izhaja iz izrekanja prekletstva v starozaveznem judovstvu; utemeljeno pa je v Mt 18,15–17. Po novem cerkvenem pravu izobčeni ostaja pasivni član Cerkve, izključen je samo iz aktivne skupnosti vernih. Cerkveno izobčenje prekliče odlok višje cerkvene oblasti o odvezi.

Sorodna gesla: apostazija | bula | cerkveno kazensko pravo | izvzetje | kazniva dejanja proti veri | oblast ključev


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek