selitev ptic, z letnim časom določena menjava kraja pri nekaterih vrstah ptic – med gnezdilnim območjem bliže poloma in prezimovališčem na toplejših območjih. Pripravljenost za selitev je hormonska, poznavanje smeri poleta je prirojeno, način orientacije pa je delno znan: številne ptice se podnevi ravnajo po položaju sonca, ponoči po legi zvezd in zemeljskem magnetnem polju; smer, v kateri morajo leteti, prepoznajo z »notranjo uro«; tudi krajinska znamenja (reke, morske obale) so kažipoti. Le redke ptice letijo po ožjih selitvenih poteh; nekatere potujejo posamič (npr. kukavica); zelo pogosto letijo stare in mlade ptice v ločenih skupinah (penice), nekatere vrste letijo ponoči (race). Selitvene poti odkrivajo z obročkanjem ptic. Štorklje preletijo 200 km na dan, sloke 500 km; hitrost škorcev je 70 km/h, črnih hudournikov do 140 km/h. Bela štorklja preleti skupno 10.000 km, ameriška obrežna čigra pa od arktičnih območij valjenja do antarktičnih zimovališč 18.000 km. Ptice, ki ne znajo plavati, preletijo velike morske razdalje brez postanka: bela pastirica 450 km široko Sredozemsko morje, sibirska prosenka 4000 km od Aljaske do Havajev. Približni časi selitve in bivanja v prezimovališču: poljski škrjanec sredina novembra do sredine februarja, (rdeča) taščica konec novembra do sredine februarja (oba delno prezimita), pogorelček sredina oktobra do sredine aprila, šmarnica konec oktobra do začetka marca, kmečka lastovka od začetka oktobra do konca marca, mestna lastovka od konca septembra do konca aprila, hudournik začetek avgusta in začetek maja, kukavica sredina septembra in sredina aprila.
Dostopnost