namakanje, dovajanje vode na kmetijske površine za vlaženje, zviševanje temperature (pomladi), čiščenje ali gnojenje tal. Površinsko razdeljevanje vode: zalivanje prek sistema jarkov, namakanje z zajezitvami (zajezitve vode v odvodnih jarkih), površinsko namakanje kot občasno poplavljanje polj ali umetno pršenje (z brizgalnimi napravami, ki jih napajajo črpalke, priključene na vodovod). Podtalno namakanje je namakanje prek drenažnih cevi z ventili; ti omogočajo občasen dvig talnice. Umetno namakanje polj je potrebno zlasti na subtropskih sušnatih območjih, uporabljajo pa ga (so ga uporabljali) tudi na območjih z drugačnim podnebjem, npr. v norveškem Gudbrandsdalu, na nemških sredogorskih območjih (namakanje travnikov) in v suhih dolinah v Centralnih Alpah (Valais). Namakanje iz rečnih zbiralnikov je značilno za Sredozemlje, Zahodni Turkestan in Kalifornijo; v stepskih in puščavskih delih uporabljajo za namakanje manjših površin talnico.
Kratek pregled: namakanje Namakanje polj poznamo že več kot 5000 let; omogoča boljše letine ter manjšo odvisnost od deževnih obdobij in letnih časov. Na ta način je mogoče izrabljati za poljedelstvo tudi puščavska območja. Ker se število prebivalcev vse hitreje povečuje, je namakanje poljedelskih površin vse pomembnejše. Sprva so za ta namen uporabljali le vodo iz rek in talnico, vendar pa te večinoma ni bilo mogoče neposredno speljati na polja; najprej so jo morali s tehničnimi napravami dvigniti na raven namakalnih jarkov in brazd. V zadnjem času so v uporabi pršilne naprave. Posledica nestrokovnega namakanja je lahko presolitev tal. Lesena zajemalna kolesa, ki jih poganja rečni tok, sodijo med najstarejše namakalne naprave; marsikje jih uporabljajo še danes, zlasti v državah tretjega sveta. Zajemalne naprave lahko dvigajo talnico. Pri tej prav tako zelo stari tehniki poganja črpalne naprave običajno vprežna živina, ponekod pa jo poganjajo ljudje sami. Pri manjših višinskih razlikah dviguje vodo vodni vijak ali polž, t. i. Arhimedov neskončni vijak; ime je dobil po Arhimedu, ki naj bi to napravo izumil za namakanje polj v Egiptu. Arhimedov vijak je najstarejša namakalna naprava. Na sušnih območjih Orienta in severne Afrike namakajo polja že od obdobja pred našim štetjem. Za to so uporabljali podzemne kanale – kanate. Talnico zajamejo na obronkih pogorja, nato pa jo po rovih, zavarovano pred izhlapevanjem, speljejo včasih tudi 50 km daleč do oaz. Rovi vodijo iz jaškov, globokih do 100 m. Ker rovov običajno ne utrjujejo, jih morajo redno vzdrževati. V ZDA so stare namakalne naprave zamenjali z avtomatskimi. Nekdaj puščavsko pokrajino sestavlja mozaik okroglih in pravokotnih polj; vlažijo jih premične pršilne naprave ali kilometre dolgi vodovodi s pršilnimi šobami. Naprave poganjajo dizelski agregati ali električni motorji, ki jih napaja sončna energija. Največ površin, ki jih namakajo, je na gosto naseljenih sušnih ali monsunskih subtropskih območjih in v južnih delih zmernega podnebnega pasu severne poloble. V rodovitnih oazah Nila, Evfrata, Tigrisa, Inda in Rumene reke namakajo obdelovalne površine že več kot 5000 let. Tam so nastale tudi prve države. Vode so lahko krotili samo v večjih skupnostih oz. s primerno organizacijo; tako so lahko kopali prekope ter gradili jezove in zajemalne naprave. V sušnatih delih se zaradi močnega izparevanja na površinah, ki jih namakajo, kopičijo mineralne snovi (soli) in tako nastane skorja. Postopek pospešuje še izhlapevanje kapilarne talne vode. Velike površine orne zemlje, ki so jih pridobili z namakanjem, so morali zaradi presoljenosti spet opustiti (npr. v Peruju). Avtor Walter Schumann
Dostopnost