obroč, 1. tehnika:1) trak ali cev, sklenjena v obliki kroga, ki ima veliko večji premer kot presek tega traku oz. cevi. Uporablja se za stiskanje, pritrjevanje, spajanje ali utrjevanje predmetov z okroglim presekom (npr. doga pri sodu) ali tesnjenje spojev dveh okroglih predmetov (batni obročki npr. tesnijo kompresijski prostor v batnih motorjih). Navadno je izdelan iz nekoliko prožne snovi (npr. iz kovine, gume ali umetne mase). 2) zunanji del kolesa navadnega ali motornega kolesa (platišče); s pestom ga povezujejo napere oz. t. i. špice. V utoru na zunanji strani obroča leži pnevmatika; ta se med vožnjo dotika tal.
Dostopnost