etika [grško], 1. filozofija:praktična filozofija, ki obravnava človekovo delovanje glede na nravne zahteve in ki so jo v razl. zasnutkih in sistemih kot filozofsko disciplino razvijali že Grki (Platon, Aristotel, stoa, Epikur), v novem veku pa je dosegla vrh pri I. Kantu ter v vrednostni etiki. M. Schelerja in N. Hartmanna. Ta etika vselej predpostavlja svobodo in nravno odgovornost posameznika v njegovem vsakokratnem položaju, večinoma glede na dobro in zlo. Etika poskuša po eni strani utemeljiti nravne zahteve do človeka (normativna etika), po drugi strani pa opisati razl. dejanske nravne predstave in z nravnostjo povezane izkušnje (deskriptivna etika). Normativna etika je lahko avtonomna ali heteronomna, glede na to, ali utemeljuje svoje zahteve povsem človeško ali pa izhaja iz kakšne druge nadčloveške avtoritete (Bog). Hkrati je formalna, če predpisuje zgolj pravila, po katerih naj se ravna posameznik (zlasti Kantov kategorični imperativ in zlato pravilo), ali materialna, če vrednote, ki jih je treba izpolniti, vsebinsko utrjuje. Lahko se usmeri na naravnanost (motiv), s katero se neko dejanje začne ali opusti, ali na posledice, ki jih izzove (etika prepričanja in etika odgovornosti, M. Weber). Glede na obseg obveznosti govorimo o absolutni etiki (zahteve, ki naj bi veljale za vse ljudi) in relativni etiki. Poznamo še individualno etiko (zahteve, ki jih človek postavlja samemu sebi, neodvisno od svojega družbenega položaja), ki je postavljena nasproti družbeni etiki. Splošni nravni zakon, na katerega bi se lahko oprli ekonomija, pravosodje, politika in tudi druge naravoslovne znanosti, je pri naraščajočem individualizmu moderne kulture šele v obrisih, čeprav so glede na oborožitvena in ekološka vprašanja zahteve po njem vse glasnejše.
Dostopnost