marčna revolucija, revolucionarno meščansko gibanje v nemških državah marca 1848 (oz. od tedaj naprej), ki ga je izzvala francoska februarska revolucija. Cilja sta bila nacionalna enotnost (pri nenemških narodih avstrijskega cesarstva pač narodna enakopravnost) in liberalna ustava. Spodbudili so jo konec monarhij v Prusiji in Avstriji, pa tudi napredne ideje frankfurtskega parlamenta oz. avstrijskega in ogrskega državnega zbora; že pozno jeseni se je v obeh državah znova uveljavila reakcija. Na marčno revolucijo v Avstriji (»pomlad narodov«) so vplivala že revolucionarna dogajanja v italijanskih deželah (od 12.1.1848) in češke zahteve (11.3.); na Dunaju so krvavi nemiri izbruhnili 13.3., kancler knez K. W. Metternich je odstopil in zbežal v Anglijo, 14.3. je cesar odpravil cenzuro in legaliziral narodno gardo, 15.3. obljubil ustavo; ustava je bila nato oktroirana (25.4.). Že 25.3. je cesarski patent obljubil preklic fevdalnih obveznosti s 1.1.1849 in obljuba je delno pomirila kmete. Odpor proti vsiljeni ustavi, poskus razpusta akademske legije in političnega odbora narodne garde je od 15.5. na Dunaju povzročil vrh revolucije. Oblast je prevzel varnostni odbor, cesar pa je zbežal v Innsbruck; 12.8. se je vrnil v prestolnico in 26.8. se je odbor razšel. Vmes je 22.7. začel zasedati državni zbor; 7.9. je sprejel zakon o odpravi podložništva in zakon o zemljiški odvezi z odškodnino. Razl. interesi posameznih narodov so cesarju omogočili, da je nato dokončal obračun z italijanskimi revolucionarji in ga začel z madžarskimi; upor, ki se je začel 6.10. proti intervenciji na Ogrskem (»oktobrska revolucija«), je bil krvavo zadušen; 31.10. je knez Windischgrätz vkorakal na Dunaj. Vmes se je parlament na zasedanjih v Kroměřížu namesto za preoblikovanje avstrijskega cesarstva v pet narodnih skupin (nemško, češko, poljsko, italijansko in slovensko) odločil za delitev po (starih) kronovinah. Cesarja Ferdinanda je 2.12.1848 zamenjal nečak Franc Jožef I. 7.3.1849 je razpustil državni zbor in z oktroirano ustavo uvedel dvodomni parlamentarni sistem ob upoštevanju določene narodne enakopravnosti. Z rusko pomočjo je avgusta 1849 premagal še Madžare. Najvidnejši izrazi marčne revolucije pri Slovencih so bili demonstracije v Ljubljani (16.3.), zavzetje gradu na Igu (kmetje, 21.3.1848), v aprilu pa objava programa zedinjene Slovenije. Hrvati so 22.3. v Zagrebu zahtevali združitev vseh hrvaških dežel in za bana izvolili polkovnika Jelačića; maja sta se zbrali skupščini Slovakov in transilvanskih Romunov ter ustanovili vojvodinski sabor. Po zgledu frankfurtskega parlamenta je junija v Pragi zasedal slovanski kongres (udeležili so se ga tudi trije Slovenci) in se zavzel za Avstrijo kot zvezo enakopravnih narodov.
Dostopnost