montaža [francosko],
1. tehnika: sestavljanje, povezovanje že izdelanih delov.

Sorodna gesla: baraka | množična proizvodnja | montažna gradnja | prestavljivi objekti
2. fotografija: združevanje več posnetkov v eno sliko.

Sorodna gesla: fotomontaža
3. likovna umetnost: 1) kompozicija iz neumetniških, že prej oblikovanih materialov razl. izvora, npr. uporabnih predmetov, pogosto v dadaizmu in pop artu. 2) povezovanje istovrstnih elementov v umetniško celoto, npr. členitev stenskih površin.

Sorodna gesla: dadaizem | pasticcio | pop art
4. film, televizija: ločevanje povezanih slik ali tudi zvokov z rezanjem. Z združevanjem prostorsko in časovno sicer nepovezanih posnetkov je nato mogoče doseči dramatične učinke. Montaža lahko izostri nasprotja ali jih razkrije. Kot dramaturško sredstvo jo je prvi izrabil D. W. Griffith (1909). Pod njegovim vplivom so ustvarjali režiserji ruskega revolucijskega filma (L. V. Kulešov, V. I. Pudovkin, S. M. Eisenstein). Francoska avantgarda nemega filma (A. Gance, M. L'Herbier, J. Cocteau) je uporabljala montažo kot umetniški eksperiment, nemški nemi film pa je razvil ritmično oz. disharmonično montažo (Berthold Viertel, W. Ruttmann, R. Siodmak).

Sorodna gesla: Cocteau, Jean | Eisenstein, Sergej Mihajlovič | film | Gance, Abel | Griffith, David Wark | Kulešov, Lev Vladimirovič | L'Herbier, Marcel | Pudovkin, Vsevolod Ilarionovič | Ruttmann, Walter | Siodmak, Robert
5. književnost: prevzemanje nespremenjenih delov oz. fragmentov literarnih del ali neliterarnih izkušenj z različnih življenjskih področij v novo delo (A. Döblin); uporablja se tudi izraz kolaž.

Sorodna gesla: Döblin, Alfred | kolaž


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek