feromagnetizem, lastnost nekaterih snovi, da vsebujejo območja s trajnim magnetnim momentom; zato jih lahko več tisočkrat močneje namagnetimo kakor paramagnetne (paramagnetizem) in diamagnetne (diamagnetizem) snovi oz. imajo večjo magnetno susceptibilnost. Feromagnetne snovi so železo, nikelj in kobalt, nekatere manganove zlitine (Heuslerjeve zlitine) in nekatere snovi iz skupine redkih zemelj. Po Heisenbergovi teoriji (W. Heisenberg) temelji feromagnetizem na dejstvu, da se spini nekaterih (notranjih) elektronov v atomih snovi spontano uredijo v majhna območja (Weissove domene). Pri večanju zunanjega magnetnega polja se vedno več teh območij obrača v smer polja, dokler končno ne nastopi nasičenje. Če zunanje polje izgine, se posamezna domena zaradi notranjih sil ne obrne v celoti do svoje prejšnje lege, ampak ostane delno usmerjena. V snovi ostane remanenčni magnetizem (remanenca); snov postane trajni magnet. Magnetizacijo v snovi opisuje histerezna krivulja (histereza). Feromagnetizem nastopa le v kristalih pod Curiejevo temperaturo, ki je značilna za posamezno snov (npr. za železo 775 °C); pri višji temperaturi postane snov paramagnetna. Antiferomagnetne so snovi, v katerih so magnetni momenti sosednjih atomov urejeni v nasprotni smeri; nad Néelovo temperaturo postanejo paramagnetne. Če se v nasprotni smeri uredi le del spinov sosednjih atomov, govorimo o ferimagnetizmu, ki nastopa predvsem v feritih.
Dostopnost