1. Avguštin, Aurelius Augustinus, krščanski teolog in filozof, *13.11.354 Tagaste (Numidija), †28.8.430 Hipon (s. Afrika); najprej učitelj retorike; po burnem duhovnem razvoju (privrženec manihejstva, skepticizma in novoplatonizma) 387 prestopil v krščanstvo in 395 postal škof v Hiponu. V cerkveno-političnem pogledu je bil pomemben predvsem njegov boj proti takratnim religioznim usmeritvam manihejstva, donatizma (donatisti) in pelagijanstva ter boj za brezpogojno poslušnost rimski Cerkvi. Filozofsko je izhajal iz samogotovosti posameznika, vendar je bil zanj izvor človeških idej in temelj resničnega spoznanja v Bogu. Njegove spekulativne razprave (posebej o ljubezni kot spoznavni moči in o času) so do danes ohranile svoj vpliv na filozofijo. – Avguštinova teologija določa njegov nauk o božji Trojici in njeni nedoumljivosti (O sveti Trojici, De trinitate, 396–400), o pokvarjenosti človeške narave (nauk o izvirnem grehu) in o nujnosti božje milosti za blaženost v zrenju Boga. – V etiki si je Avguštin prizadeval združiti vrlino z božjo vnaprejšnjo določenostjo (predestinacija). Na podlagi propada Rima, ki so ga povzročili Zahodni Goti, zasnoval teološki sistem svetovne zgodovine, ki ga zaznamuje napetost med zemeljsko državo (zla) in božjo državo (O božji državi, De civitate Dei, 413–426). Svoj razvoj razložil v Izpovedih (Confessiones, 397–398; sl. 1932, 1984). Avguštinovo delo je bilo odločilno za celotno teologijo srednjega veka, posebej za njeno »platonistično« smer, ki se je tudi po uveljavitvi bolj na Aristotela usmerjene sholastike ohranila v t. i. frančiškanski šoli (avguštinizem). Svetnik (god: 28.8.) in cerkveni učitelj. – V slovenščini še: Avrelia Avguština knjiga o veri, upanju in ljubezni (1972), Zakonski stan in poželenje (1993), O svobodni izbiri (2003).
Dostopnost