Nietzsche [níče], Friedrich, nemški filozof in klasični filolog, *15.10.1844 Röcken, †25.8.1900 Weimar; po študiju v Bonnu in Leipzigu profesor filozofije v Baslu (1869–79); potem zaradi očesne bolezni zasebni učitelj, od 1889 psihične težave. Najprej pod Schopenhauerjevim vplivom, potem pa si je prizadeval razvijati filozofsko in psihološko utemeljene kulturne oblike in pri tem poudarjal predvsem Wagnerjevo glasbo. Grška antika mu je bila zgled uspele kulture, ki je v umetnosti tragedije (s katero je utemeljeval nasprotje med apoliničnim in dionizičnim) našla razrešitev trpljenja in življenja (Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872; sl. 1970, 1995). V kulturnokritičnih spisih zagovarjal razsvetljensko-pozitivistično razmerje in nasprotoval religiji, metafiziki in umetnosti (Človeško – preveč človeško, Menschliches – Allzumenschliches, 1878–80; prelom z Wagnerjem). V naslednjih delih (Jutranje zore, Morgenröte, 1881, Vesela znanost, Die fröhliche Wissenschaft, 1882) je že oblikoval svoje osrednje teme v aforistični obliki. V filozofsko-pesniškem glavnem delu Tako je govoril Zaratustra (Also sprach Zarathustra, 1883–85; sl. 1974) razvijal misli o nadčloveku, o smrti Boga, o prevrednotenju vseh vrednot, o volji do moči in o večnem vračanju enakega. Na ta dela, ki napovedujejo motive filozofije življenja in filozofije eksistence, se navezuje več del o kritiki tedanje filozofije, krščanstva in morale (Onkraj dobrega in zlega, Jenseits von Gut und Böse, 1886; sl. 1988, H genealogiji morale, Zur Genealogie der Moral, 1887; sl. 1988, ki obravnava razliko med moralo gospodarjev in moralo sužnjev, Antikrist, Antichrist, 1888; sl. 1989). Načrtovano glavno delo, ki naj bi obravnavalo filozofijo Zaratustre (volja do moči z motivi evropskega nihilizma), je ostalo nedokončano. Zadnji spis, ki je nastal pred njegovo boleznijo, je avtobiografija Ecce homo (1888; sl. 1989). – Kljub slikovitemu jeziku, polemičnemu, aforističnemu slogu in bleščečim kulturnokritičnim analizam je bil Nietzsche sprva skoraj povsem neznan. Po njegovi smrti so ta dela s svetovnonazorskega in političnega stališča razlagali nacionalistično-konservativno. Nacisti so se celo ob svojem rasizmu in antisemitizmu sklicevali na Nietzscheja, čeprav je Nietzsche takšne ideološke težnje zavračal. Njegova dela so začeli ustrezno filozofsko obravnati šele po drugi svetovni vojni. – V slovenščini še Primer Wagner (Der Fall Wagner, 1888; sl. 1989), Somrak malikov (Götzen-Dämmerung, 1889; sl. 1989), Volja do moči (Der Wille zur Macht, 1901; sl. 1991) in Nietzschejevo berilo: izbrani odlomki (2002).
Dostopnost