turško cesarstvo (osmansko cesarstvo), turška država 1300–1922. Začetnik dinastije Osmanov, Osman I., je s svojimi fevdi 1300 izstopil iz države Seldžukov in že v začetku zelo povečal svojo posest. Pod Orhanovim vodstvom so (1326–59) Osmani prvič prišli na evropsko celino (1356) in začeli osvajati Balkan ter druge pokrajine proti S Evrope. Murat I. je prestolnico iz Burse prenesel v Odrin in s svojo zvito in velikopotezno politiko skušal zavarovati novo državo. Po vpadu Mongolov (1402) sta Mehmed I. in Murat II. položila temelje novi organizaciji turške države in znova začela osvajalne pohode. Mehmedu II. je nato (1453) uspelo zasesti tudi dolgo oblegani Carigrad. Do konca 17. st. je tako turško cesarstvo odločilno vplivalo na politični, gospodarski in kulturni razvoj Evrope. Selim I. Javuz (1512–20) je po zmagi nad mameluki zasedel Sirijo in Egipt, Sulejman I. Veličastni (1520–66), ki je poosebljal učinkovitost in veličino države, pa je oblast razširil še na Ogrsko in Mezopotamijo ter dele Arabije in s. Afrike. Moč je začela slabeti po neuspešnem obleganju Dunaja 1683 oz. ko je princ Evgen Savojski Turkom odvzel Ogrsko in Transilvanijo. Boj za osvoboditev in osamosvojitev posameznih provinc (trajal vse 18. st.) je 1821–29 pripeljal tudi do grške vstaje in turško-egiptovske vojne (1839). Po krimski vojni so državo začele pretresati tudi notranje vojne in revolucija (1908 upor mladoturkov), sledile so nove vstaje v provincah, nove izgube posesti in osamosvojitve posameznih provinc (Romunija, Srbija, Bolgarija; balkanske vojne). Del posesti so prevzele tudi druge države (Avstrija Bosno, Italija Tripolis), najhujše posledice pa je imel za Turke poraz proti Rusiji (v 70. letih 19. st.). V prvi svetovni vojni je Turčija – takrat že imenovana »bolnik ob Bosporju« – sodelovala na strani centralnih sil. Zadnji sultan Mehmed VI. je moral zapustiti prestol 1922. V turški državi je imel sultan absolutno oblast, po prevzemu dodatnega naziva kalif (1517) je postal tudi verski poglavar. V pravnih zadevah ga je zastopal šejk al islam, v gospodarstvu pa veliki vezir. Prestolonaslednik je bil v začetnem obdobju najsposobnejši, pozneje pa najstarejši sultanov sin. Oba zadnja sultana (1909–22) sta vladala kot ustavna monarha.
Dostopnost