gotika [italijansko gotico, ‘barbarsko, neantično’], evropski umetniški slog od sredine 12. do konca 15. st., ki je v posameznih deželah trajal razl. dolgo in imel številne slogovne usmeritve. Kot slabšalno označitev je poimenovanje v pozni renesansi skoval italijanski umetnostni historiograf G. Vasari. Najbolj jasno se je gotski slog izražal v stavbarstvu, predvsem v francoskih katedralah. Že v 11. st. so stopnje pred gotiko spoznavne v normanskem stavbarstvu. Vpliv francoskega gotskega stavbarstva se je razširil po vsej Evropi. V mogočnih katedralah se je v poudarjeni višini kazalo novo občutenje oz. dojemanje prostora. Oboke nosijo rebra in prenašajo pritisk na slope, ki jih na zunanji strani stavbne lupine opirajo oporniki. Služniki, postavljeni ob slope, imajo bolj okrasno-slogovno kot pa tehnično-statično vlogo. Velika okna, ki členijo in odpirajo stene med slopi, so v zgornjem delu zapolnjena s krogovičjem tako kot gotska okrasna čela in križne rože. Kor je bil pogosto razširjen s kornim obhodom in vencem kapel. V zgodnji in visoki gotiki je prevladoval višinsko in globinsko členjeni prostor (bazilika), v pozni gotiki dvoranski prostor (predvsem v nemških deželah). Zunanjščina kaže močno členjeno z. fasado z visokima mogočnima stolpoma, ki sta okrašena z raznolikimi plezalkami in končana s križno rožo. Samostani in posvetne stavbe (gradovi in dvorci, magistrati in meščanske hiše) so povzemali gotske oblike cerkvene arhitekture. Znamenite cerkvene stavbe so v Franciji: stolnice v Laonu, Parizu (Notre-Dame), Strasbourgu, Chartresu, Reimsu in Amiensu. V Italiji je na cerkvah opaziti francoski vpliv v poenostavljeni samosvoji različici, po 1420 pa je gotski slog že spodrinila renesansa (stolnice v Firencah, Orvietu, Milanu in Sieni). V Angliji se je gotski slog razvijal v posebno bogatih okrasnih oblikah (Ely, Southwell, Gloucester, Wells). V nemških deželah: stolnica v Magdeburgu, cerkev sv. Elizabete v Marburgu, Marijina cerkev v Trierju, stolnica v Kölnu, cerkev sv. Lovrenca v Nürnbergu. V Avstriji: Heiligenkreuz (Spodnja Avstrija), cerkev sv. Štefana na Dunaju, frančiškanska cerkev v Salzburgu in župnijska cerkev v Schwazu. Zaradi dolgotrajnih gradenj je v stavbah pogosto opaziti slogovne premene od zgodnje prek visoke do pozne gotike. Gotska plastika je bila zlasti v 13. st. vezana na arhitekturo, kipi in reliefi so stali ob steni, na visokih postamentih konzol in pod ciboriji. V 14. st. se je kiparstvo (poleg stavbne plastike) že tudi razvijalo kot samostojna veja likovne umetnosti. Nastajale so prosto stoječe skupine (npr.: Pietà, Kristus in Janez Krstnik), nagrobniki, nabožne podobe idr. V 15. st. so nemški in nizozemski mojstri ustvarjali poznogotske rezljane oltarje (V. Stoß, M. Pacher, T. Riemenschneider). Sledeč oblikovalnemu načelu gotske arhitekture so telesa dolgo časa prekrivala bogata gubanja s svojo posebno izraznostjo. Poduhovljeni lepotni ideal je v prepletu naturalističnih in idealističnih prvin poudarjen tudi v tabelnem slikarstvu, pri slikanih oknih in v miniaturah. Vzporedni razvoj so doživljali tabelno slikarstvo, lesorez in bakrorez. Ko se je v začetku 15. st. v s. pokrajinah razcvetalo poznogotsko slikarstvo, se je v Italiji že začenjala renesansa.
Dostopnost