pedagogika, ima dva razl. pomena: 1. vzgojna praksa; 2. pri nas predvsem znanost o vzgoji. Pedagogika kot znanost se je v Sloveniji razvijala na treh ravneh: normativni (opredelitev norm, smotrov, ciljev vzgajanja in izobraževanja), preskriptivni (v smislu pedagogike za učitelje, namen posredovati teoretično in praktično znanje ter razviti poklicne sposobnosti za optimalizacijo praktičnega vzgojnega in učnega dela) ter deskriptivni (analizirati učno prakso na podlagi sistematičnega opazovanja in inventarizacije vzgojnih procesov in njihovih uspehov oz. rezultatov). Zametki pedagogike so se pojavili že v antiki, in sicer v razl. filozofskih smereh (Platon, Aristotel); zanimanje za pedagoška vprašanja se je posebej povečalo v 17. st. (J. A. Komenský, J. Locke, J.-J. Rousseau, I. Kant); to je hkrati čas, ko se je pedagogika začela oblikovati kot samostojna veda; najprej se je konstituirala kot aplikativna znanost, ki se je naslanjala na filozofijo (etiko) in psihologijo (J. F. Herbart); v 19. st. pa se je skušala definirati kot samostojna temeljna veda in reflektirati lasten znanstveni značaj (W. Dilthey). Za tradicionalno pedagogiko, ki se je razvijala na podlagi sistemske pedagogike 18. in 19. st. (Herbart, Dilthey), je bilo tudi v Sloveniji značilno, da je skušala prek opisovanja in pojasnjevanja razmerij med družbo in šolo, zlasti pa odnosov znotraj šole, vzgoje in pouka, razviti enotno teorijo o pravilni vzgoji, s katero bi lahko na podlagi znanstvenih metod izpopolnila delovanje vzgojiteljev in učiteljev ter napovedovala vzgojne in izobraževalne učinke oz. rezultate; bila je pod močnim vplivom filozofije in psihologije, kar je določalo tudi njene antropološko-humanistične poglede na otroka ter moč vzgoje in izobraževanja. Z razvojem sociologije od začetka 20. st. je bil tudi njen vpliv na pedagogiko vse močnejši in zdaj vse bolj prevladuje spoznanje, da je zlasti učinkovitost vzgojne in učne prakse v veliki meri odvisna od strukture socialnega polja, da je moč vzgoje določena z danimi družbenimi, zgodovinskimi in kulturnimi okoliščinami, pa naj gre pri tem za učinke makrosocialnega sistema, ali pa za neposreden vpliv mikrosociokulturnega družinskega okolja, iz katerega otrok črpa svojo socialno in kulturno dediščino. Tudi slovenska pedagogika se je večidel razvijala na navedenih paradigmah. Prvo ohranjeno slovensko pedagoško besedilo je Bohoričev šolski red za stanovsko šolo v Ljubljani (1575). So obdobja, ko je pedagogika pod močnejšim vplivom bodisi psihologije bodisi filozofije oz. antropologije bodisi sociologije. Izrazito pluralističen je v tem pogledu razvoj pedagogike pri nas med obema vojnama, ko so enakovredno zastopane tri teoretske usmeritve: kulturna pedagogika (K. Ozvald, S. Gogala), reformska pedagogika (zlasti v gibanju Pedagoške centrale) ter socialnokritična pedagogika (zlasti v levičarsko usmerjenem Učiteljskem pokretu). Dinamičen je razvoj slovenske pedagogike po drugi svetovni vojni, ko je doživela več prelomov; sprva opiranje na državno in partijsko ideologijo in posnemanje sovjetske pedagogike, po 50. letih razvijanje kritične distance do državne šolske politike in svoje lastne ideološke odvisnosti, pa vendar sledenje idealom družbenega koncepta samoupravljanja, v 80. letih teoretski pluralizem. Pluralizem sodobnega časa lahko vidimo v pedagogiki na več ravneh. V študiju pedagogike se razvija več možnosti: študij pedagogike z izbirnimi področji v šolski pedagogiki in andragogiki ter samostojno študijsko smerjo andragogike na Filozofski fakulteti in študij socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Pluralizem spodbuja tudi dejstvo, da je raziskovalna dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja postala izrazito interdisciplinarna: probleme vzgoje in izobraževanja preučujejo raziskovalci različnih znanstvenih disciplin. Osrednji raziskovalni organizaciji sta Oddelek za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Pedagoški inštitut v Ljubljani, ob njiju pa kot matične in hkrati specializirane ustanove za raziskovanje vzgoje in izobraževanja tudi Pedagoška fakulteta v Ljubljani in Mariboru, Center za razvoj univerze, Slovenski šolski muzej; raziskovanje in strokovno preučevanje posameznih problemov ali področij, povezanih s šolstvom, poteka tudi v mnogih drugih organizacijah (npr. večina družboslovnih inštitutov, svetovalni centri, zavod za šolstvo in šport), nenazadnje tudi med vzgojitelji in učitelji praktiki (zlasti v osnovnih šolah).
Dostopnost