konjugacija [latinsko],
1. jezikoslovje: spreganje.
2. genetika: način oploditve: 1. združitev dveh enako oblikovanih gamet, ki sta nastali iz protoplasta vegetativne celice (jarmovke); 2. začasna povezava dveh osebkov in izmenjava celičnih jeder (migetalkarji); 3. pri bakterijah povezava dveh celic, med katero se del genetske informacije ene celice prenese v drugo. Njen prenos določa fertilizacijski (F) dejavnik. Če se DNK vgradi v kromosom bakterije, v katero se je prenesla, nastane celica z novo kombinacijo genov. Geni, ki se prenašajo skupaj, ležijo na molekuli DNK zelo blizu drug drugega (sestavljanje genske karte).

Sorodna gesla: bakterije | DNK | gamete | gen | genska karta | Hertwig, Richard Carl Wilhelm Theodor von | jarmovke | komplementacija | kromosomi | mejoza | migetalkarji | oploditev | paraseksualnost | plazmid | praživali | rekombinacija
3. fizika: konjugacija naboja, sprememba predznaka električnega naboja v teoriji osnovnih delcev.

Sorodna gesla: električni naboj


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek