umetnost duševno bolnih, splošno se je označitev uporabljala samo za umetnike samouke in ne za osebe, pri katerih so se pokazala znamenja duševne bolezni šele med umetniškim ustvarjanjem (npr. V. van Gogh). Umetnost duševno bolnih (risbe, slikarstvo, plastika, redkeje arhitektura) je najprej zbudila pozornost zdravnikov, pozneje so se začeli zanjo zanimati tako umetnostna veda (obravnavala jo je z ustreznimi kriteriji) kot umetniki, predvsem nadrealisti, npr. A. Masson, V. Brauner, J. Dubuffet (art brut), ti so iz umetnosti duševno bolnih sprejemali spodbude v obliki prefinjene barvitosti, ploskev, zamisli, ikonografije in vsebin. Umetnost duševno bolnih močno zaznamujejo izbira barv, manieristična načičkanost, robata preobloženost, natančnost, geometrija (simetrija), opisnost, odsotnost razmerij v prostoru, vendar vsa označuje labilna ali deformirana psiha avtorjev, tako da je ne moremo ocenjevati le z umetniško-estetskimi merili, saj so lahko hkrati pomembno vodilo pri določanju diagnoze in zdravljenja duševno bolnih.
Dostopnost