laringalna teorija, smer v indoevropeistiki, ki v nasprotju s šolo mladogramatikov za indoevropski prajezik rekonstruira enega oz. več soglasnikov goltniške vrste in z njim(i) razlaga nastanek nekaterih dolgih samoglasnikov. F. de Saussure je rekonstruiral dva zvočnika (1878/79), Hermann Möller pa je govoril o treh nezvočnikih in jih na podlagi primerjave s semitskimi jeziki poimenoval laringali (1917); Jerzy Kuryłowicz je 1927 pokazal, da se eden od laringalov, ki jih drugi indoevropski jeziki potrjujejo le posredno, v hetitskem jeziku še ohranja v prvotni soglasniški vrednosti (hetitski pahhaš-: latinski pāscere). Teza o več laringalih, ki naj bi indoevropski *e obarvali v samoglasnike *e, *a ali *o, ni splošno sprejeta.
Dostopnost