teorija cen, nauk o oblikovanju cen v razl. oblikah konkurence. V srednjem veku so pravičniki v okviru sholastike poskušali najti pravično ceno, ki naj bi bila oblikovana tudi po načelu etičnih norm. Klasična teorija cen (A. Smith, D. Ricardo) je videla odločilni dejavnik za oblikovanje cen v delu, vloženem za proizvodnjo dobrin; K. Marx je iz klasične teorije količine dela razvil teorijo substance dela, po kateri je vrednost proizvoda določena z družbeno potrebnim delom. Šola mejnih koristi temelji na subjektivnih predstavah potreb potrošnika in tržnem mehanizmu (H. H. Gossen, C. Menger, W. St. Jevons, L. M. E. Walras). Pri popolni konkurenci se cena izenači z mejnimi stroški ponudnika z najbolj neugodnimi pogoji proizvodnje; monopolist pa v nasprotju s tem zahteva ceno, pri kateri se za njegovo prodano količino blaga izenačita mejni prihodek in mejni stroški (oblike konkurence). Bilateralni monopol ne pozna enotnega pravila za oblikovanje cen. Z naraščajočo koncentracijo se krepijo oligopolni trgi, zato se raziskave sodobne teorije cen usmerjajo predvsem k oligopolni obliki konkurence.
Dostopnost