svoboda, na začetku svoboda ni bila pozitiven filozofski pojem, ampak jo je človek lahko doživel le v dvigu iz nujnosti, usode in naključja, ki jim je bil podvržen. Grk je bil kot državljan polisa svoboden glede na sužnje, vojne ujetnike ali barbare. V grški tragediji si je junak pridobil svobodo, ko je nedoumljivo početje bogov ponotranjil in sprejel za svoj zakon; za sofiste je bila svoboda to, kar določa narava, ki meri na primernost, vrlino (arete) in popolno prakso v polisu; pri kinikih in stoikih je svoboda pomenila neodvisnost od zunanje in notranje nuje, potreb in strasti, pa tudi predanost svetovnemu logosu, ki učinkuje po nujnosti. Po Platonu je svoboda bit dobrega; duša si prizadeva zanj zaradi svoje izpolnitve, pri Aristotelu pa za to potrebuje še akt volje in posebno moč odločanja. Enotnost nujno svobodnega bitja in voljnega samorazpolaganja pa po Plotinu ni mogoča v človeku, temveč zgolj v božjem bistvu. V srednjeveških teoloških razpravah so obravnavali vprašanje: kako je sploh mogoče povezati popolno svobodo z absolutno nujnostjo in dobroto božjega ustvarjanja, kako to, da božja vsemogočnost ne prepreči zla, in ali je človek sploh lahko odgovoren za svoje grehe, ko pa se vse dogaja po božji volji, ali je Bog res dober, ko pa vse zlo nastaja po njegovi volji. Pri Avguštinu ima zlo svoj izvor izključno v človeku. Po W. of Ockhamu človekove svobode ni mogoče dokazati, ampak jo lahko ugotovimo samo z notranjo izkušnjo, torej z vero; ta je po M. Luthru možna le kot božja milost. Formalno-indeterministični pojem svobode (libertas indifferentiae) je po R. Descartesu prva stopnja svobode; to je ostro zavračal G. W. Leibniz, ker po njegovem mnenju nasprotuje načelu zadostnega razloga. Kot politični pojem je Th. Hobbes svobodo definiral kot odsotnost telesne prisile; to opredelitev je sprejela tudi empiristična filozofija od J. Locka do Voltaira. V nasprotju s tem je po B. de Spinozi svobodna tista stvar, ki obstaja samo po nujnosti svojega bistva in samo sebe določa za delovanje. Šele pri J.-J. Rousseauju je svoboda spet temeljna antropološka opredelitev človeka; v njej se kaže duhovna narava njegove duše. I. Kant je poskušal razl. premisleke 17. in 18. st. povezati v dvojnem pomenu svobode. V kozmološkem smislu je svoboda stanje, katerega začetek je v njem samem; v nravnem smislu (imenuje jo transcendentalna svoboda) je svoboda za Kanta pooblastilo, da se ravnamo le po zakonih, ki si jih sami postavimo. Z J. G. Fichtejem in F. .W. J. von Schellingom je svoboda postala transcendentalno filozofsko izhodišče, iz katerega so izpeljani vsi drugi pojmi. Abstraktno nasprotje med determinizmom in indeterminizmom je Fichte presegel v pojmu delovanja; to je svobodno, čeprav izhaja iz nujnosti bistva. Za G. W. F. Hegla svoboda ni bila zgolj transcendentalna, temveč zgodovinskorazvojna: duh se konkretno oblikuje kot svoboda na poti do opredmetenja in odtujitve v različnih zgodovinskih oblikah; razloži jih šele filozofija, uresniči pa zgodovinska praksa. Na ta pojem svobode se je navezal K. Marx, L. Feuerbach in tudi empirična psihologija pa sta nasproti pojmu svoboda uveljavljala materialistični pojem afektov, ki določajo delovanje. Tudi obravnavanje determinizma z najvišjo refleksivno subtilnostjo, ki jo srečamo pri N. Hartmannu, se konča v aporiji »metafizičnega preostanka«. Pri M. Heideggerju je svoboda temeljno »hotenje«, s katerim človek utemeljuje svojo tubit, ki je nato pri J.-P. Sartru zaostrena v »vrženost«. Nove spodbude oz. spraševanje o svobodi zdaj prihajajo s področja sociologije, kulturne antropologije in kibernetike.
Dostopnost