razsvetljava, osvetlitev prostorov ali predmetov z naravnimi ali umetnimi svetlobnimi izvori; najpomembnejša karakteristična količina razsvetljave je osvetljenost. Svetlobni vir naravne razsvetljave je skoraj izključno sonce; velikega pomena je razprševanje kratkovalovnega vidnega sevanja v atmosferi, zato deluje celotno nebo kot površinski svetlobni vir in osvetljuje sence. Pri umetni neposredni razsvetljavi zadeva svetloba iz svetlobnega vira predmete neposredno, kar povzroča močne sence in so zato predmeti videti zelo plastično. Pri neposredni razsvetljavi izkoristimo od stropov, sten idr. odbito svetlobo, videz plastičnosti je manjši, sence so mehke in zabrisane. Za večino del je najprimernejše usklajeno razmerje med neposredno in posredno razsvetljavo. Zadostna osvetljenost povečuje dobro počutje in prometno varnost. Že v kameni dobi so poznali kot umetno razsvetljavo ogenj iz lesa ali trsk, baklo, voščenko ali lojenko in tudi oljenke. Pozneje so se pridružila goriva, kot so petrolej, gorilni špirit, kalcijev karbid (kalcij) in svetilni plin. Plinsko žarilno svetilko, ki je po iznajdbi žarilne mrežiceC. Auerja von Welsbacha (1892) dolgo časa prevladovala pri razsvetljavi prostorov in ulic, je končno spodrinila električna razsvetljava. Th. A. Edison je 1879 izdelal prvo tehnično uporabno žarnico z ogleno nitko, ki jo je pridobil s pooglenitvijo bambusovega vlakna. Uvedel je vzporedno vezavo več žarnic, tako da so žarnice lahko svetile neodvisno. 1882 je v New Yorku ustanovil prvo elektrarno, ki je dajala električno energijo 1284 žarnicam. – Pri nas je prva žarnica zagorela 1883 pri nekem mlinarju v Mariboru, 4.8.1894 pa je Škofja Loka kot prvo mesto na slovenskih tleh dobila javno, ulično električno razsvetljavo. Pogodbo o ureditvi in vzdrževanju ulične razsvetljave sta 5.4.1894 podpisala mestna občina in Alojzij Krenner, lastnik Tovarne sukna, poznejšega Šeširja. Tovarnar, ki je na Selški Sori elektrarno postavil že pet let prej – za pogon strojev v tovarni –, se je s pogodbo zavezal, da bo 30 let s presežkom električne energije razsvetljeval mestne ulice. Ogleno nitko je 1898 zamenjala kovina osmij (osmijeva žarnica) in pozneje volfram (volframova žarnica). Korak naprej je pomenila iznajdba fluorescenčne žarnice, katere svetloba je podobna dnevni. Najbolj intenzivno razsvetljavo je bilo dolgo časa mogoče doseči z obločno svetilko. Zdaj je najsvetlejši svetlobni vir visokotlačna žarnica z žlahtnimi plini (ksenonska svetilka) s svetlobnim tokom več kot 500.000 lm (lumen) v primerjavi z 840 lm, ki jih daje žarnica z nitko za 60 W (halogenska žarnica). Svetlobni učinek vseh žarnic 20–90 lm/W je daleč pod teoretično mejo 225 lm/W za belo svetlobo, ker ne obstajajo prevodne snovi, ki bi imele višje tališče od volframa (ok. 3400 °C, temperatura sonca pa je ok. 5500 °C).
Dostopnost