zen [japonsko branje prve kitajske pismenke shan, ki ponazarja sanskrtsko besedo dhjana, ‘zamaknjenost’], oblika budistične meditacije, ki naj bi jo ok. 479 ali 520 na Kitajsko zanesel indijski menih Bodhidharma, v 7. st. je dobila obliko organizirane religije (zen budizem) in se potem razširila po v. Aziji. Na Japonskem je zen vplival na razvoj umetnosti in kulture na več področjih (čajni obred, ikebana, lokostrelstvo, mečevanje, judo, vrtnarstvo, slikarstvo s tušem in kaligrafija). Na Z je zen dobil po 1945 številne privržence, predvsem po zaslugi Daisetsuja Suzukija (1870–1966). Zen temelji na naukih mahajane o bistveni praznoti (šunjatavada) vseh stvari, o kozmični osamljenosti, obenem pa so v njem opazni vplivi joge (tehnike sedenja, uravnavanje dihanja) in daoizma. Cilj zena je satori, spontano, intuitivno razsvetljenje. Pripadniki zena kot sredstvo uporabljajo zazen, brezpredmetno meditacijo v skrčenem sedu, ter osredotočenje na koane, probleme, posredovane v obliki v izročilu ohranjenih izrekov in dejanj starih mojstrov zena. Ti imajo pogosto absurdne značilnosti; prav zato ker se z razumom ne dajo razrešiti, naj bi v učencu sprožili preboj v transcendentno bivanjsko izkušnjo. Najpomembnejše zbirke koanov (vseh je 1700): Hekiganroku iz 12. st. in Mumonkan iz 13. st.
Dostopnost