srednjeveška glasba, za srednjeveško evropsko glasbo ok. 5.–15. st. je bil odločilen razvoj večglasja, po katerem se evropska glasbena kultura razlikuje od vseh drugih. Antična glasbena teorija se je v 6. in 7. st. ohranjala prek glasbenoteoretičnih spisov Boetija, Kasiodora in Izidora Seviljskega in ostajala temelj glasbene teorije še v 17. st. V glasbeni praksi je prevladoval gregorijanski koral, katerega pokrajinske različice so se v stoletjih poenotile, iz njega pa so se razvili sekvenca, tropi (Notker I. Balbulus) in cerkveni tonski načini. Petje v ljudskih jezikih je po 12. st. doseglo vrh v delovanju trubadurjev in trouvèrjev (lai, minnesang). Umetna glasba se je od 9. st. razvijala iz zgodnjega večglasja (organum, Musica Enchiriadis), ki so ga v 12. st. v francoskih samostanih razvijali še naprej (St. Martial: conductus; notredamsko obdobje: obdelava koralov, izoritmika; glavna skladatelja: Leonin, Perotin). V 13. st. se je uveljavila ritmično natančna menzuralna notacija; razvil se je večglasni motet, ki ga je ars nova v 14. st. še izpopolnil (G. de Machault); ob tem pa še maša, virelai, rondo. V Italiji so se v 14. st. pojavile oblike madrigal, ballata in caccia (F. Landini), v Angliji se je razvila fauxbourdonska kompozicijska tehnika (J. Dunstable). Ko so ok. 1400 vokalno polifonijo sprejeli tudi Nizozemci (G. Binchois, G. Dufay, pozneje J. Ockeghem, J. Obrecht, Josquin Desprez), se je začela zgodnja nova doba.
Dostopnost