Jugoslavija (uradno ime 1918–29 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1929–41 Kraljevina Jugoslavija, 1943–45 Demokratična federativna Jugoslavija, 1945–63 Federativna ljudska republika Jugoslavija, 1963–91 Socialistična federativna republika Jugoslavija), nekdanja država v jv. Evropi, ob razpadu (1991) 255.804 km2, 24 mln. preb., glavno mesto Beograd. Sestavljalo jo je šest republik (od SZ proti JV): Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija, do junija 1990 tudi dve avtonomni pokrajini, Vojvodina in Kosovo, v republiki Srbiji. Jugoslavija je bila geografsko in kulturno most med srednjo Evropo oz. celinsko jv. Evropo (Podonavje) in obmorsko jv. Evropo (Grčija) oz. Bližnjim vzhodom.
Zgodovina 1.12.1918 je z združitvijo samostojnih kraljevin Srbije (z Makedonijo) in Črne gore z državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je mesec prej nastala na delu ozemlja Avstro-Ogrske, kjer so živeli pripadniki južnoslovanskih narodov in ni bila mednarodno priznana, nastala kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Glavno mesto nove skupne države je postal Beograd, vladarji srbski kralji Karađorđevići. Država je že od nastanka imela težave z nacionalnim vprašanjem, saj vsi narodi v njej niso bili enakopravni (ustava, sprejeta 28.6.1921, je zagotavljala srbsko prevlado v centralistični ureditvi), gospodarski in zgodovinski razvoj posameznih delov pa je bil različen. Kralj Aleksander I. Karađorđević je nasprotoval težnjam po odcepitvi oz. večji samostojnosti Hrvatov, 6.1.1929 je razveljavil ustavo, razpustil parlament in vse politične stranke ter uvedel kraljevo diktaturo. Država se je 3.10.1929 preimenovala v kraljevino Jugoslavijo, kralj je z vojsko in policijo zadušil upor Hrvatov. 3.9.1931 oktroirana ustava. Po umoru kralja Aleksandra (1934) so se težnje Hrvatov po neodvisnosti spet okrepile; po hrvaško-srbskem sporazumu je 1939 banovina Hrvaška dobila avtonomni status z elementi državnosti. V zunanji politiki je bila Jugoslavija v sporu z Italijo zaradi Dalmacije, Reke in Julijske krajine (Primorske, Istre in Kvarnerja), ki jih je izgubila z rapalsko pogodbo, s koroškim plebiscitom je izgubila del Koroške, v sporu je bila tudi z Bolgarijo zaradi Makedonije. Zato se je oprla na Francijo in že 1921 pristopila k mali antanti. V 30. letih so se izboljšali odnosi z Italijo in Bolgarijo, po Aleksandrovi smrti se je režim povezal z nacistično Nemčijo, 25.3.1941 je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu. 27.3.1941 je sledil državni udar proangleško usmerjene srbske buržoazije, odstavila je kneza Pavla in Cvetkovićevo vlado. Hitlerjeva Nemčija je 6.4.1941 napadla Jugoslavijo, 17.4. je ta kapitulirala. Italija je zasedla j. Slovenijo z Ljubljano, obalna območja, dalmatinske otoke, Črna gora je postala italijanski protektorat; Madžarska je zasedla Prekmurje, Baranjo, Bačko; jugoslovanski del Makedonije so zavzeli Albanci in Bolgari; Nemci so zasedli s. Slovenijo. Ozemlje, kjer so živeli Hrvati, se je pod vodstvom ustaškega diktatorja A. Pavelića razglasilo za Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Vojaški nadzor nad Srbijo je prevzela Nemčija. Proti okupatorju sta se borili dve med sabo sovražni skupini: pobeglemu kralju zvesti četniki pod vodstvom D. Mihailovića in partizani pod vodstvom KPJ oz. Tita. Ker se je Mihailović kompromitiral s sodelovanjem z Nemci, so po vdaji Italije (septembra 1943) zavezniki začeli podpirati narodnoosvobodilni boj (NOB) pod Titovim vodstvom. 1942 je bil ustanovljen Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (prvo zasedanje AVNOJ), 1943 je bilo drugo zasedanje AVNOJ (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, sprejeta odločitev o povojni federativni ureditvi države pod vodstvom komunistov). Kljub pritisku zaveznikov, da bi se po vojni v Jugoslavijo vrnil kralj, je bila monarhija 29.11.1945 razveljavljena in ustanovljena federativna ljudska republika, 29.1.1946 je Jugoslavija dobila socialistično ustavo po sovjetskem zgledu. Do 1948 se je v zunanji politiki naslanjala na ZSSR, sledil je spor s Stalinom, t. i. informbiro, po katerem se je odločila za samostojen razvoj. V državi je potekala socialistična preobrazba (nacionalizacija, agrarna reforma, plansko gospodarstvo), opozicija je bila odstranjena, vzpostavljena enostrankarska ureditev. S pariško mirovno pogodbo (1947) je Jugoslavija spet dobila Slovensko primorje, Istro, dalmatinske otoke, Reko, Zadar. 1950 so sledile spremembe v gospodarstvu (decentralizacija, uvajanje delavskega samoupravljanja, ki ga je uzakonila ustava 1953). Dolgo sporno Svobodno tržaško ozemlje je bilo z londonskim memorandumom razdeljeno (1954) med Jugoslavijo in Italijo. Po sporu z ZSSR je Jugoslavija zagovarjala neblokovsko politiko in imela pomembno vlogo v gibanju neuvrščenih držav (beograjska konferenca septembra 1961). Z ustavo 7.4.1963 se je uradno ime države spremenilo v Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Ustava iz 1974 in zakon o združenem delu iz 1976 sta utrdila razvoj samoupravnega socializma, a po Titovi smrti 1980 je ta postopoma zašel v krizo. Stopnjevala se je gospodarska kriza z naraščajočo inflacijo, veliko brezposelnostjo in zadolženostjo v tujini, vse močnejše so postajale nacionalistične in separatistične težnje v avtonomni pokrajini Kosovo, kar je povzročilo krvave spopade, zaradi katerih je srbska oblast odpravila obe avtonomni pokrajini. Zaradi gospodarske krize so se stara nacionalna nasprotja poglobila in konec junija 1991 sta Hrvaška in Slovenija izstopili iz federacije. Sledili so spopadi med nekdanjo zvezno armado in policijo ter teritorialno obrambo obeh republik, ker je Srbija hotela s silo ohraniti enotno državo, v kateri je imela prevlado. Ko sta tudi Makedonija ter Bosna in Hercegovina razglasili neodvisnost, je SFRJ razpadla na pet držav: Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo, Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo (Srbija in Črna gora).
Dostopnost