veda o narodnem gospodarstvu (včasih politična ekonomija), del ekonomske vede, ki se ukvarja z raziskovanjem ekonomskih pojavov, povezav in zakonitosti, pomembnih za celotno gospodarstvo. V središču pozornosti je ekonomska teorija (splošna veda o narodnem gospodarstvu); ta se glede na raven agregacije opazovanih spremenljivk deli na: 1. mikroekonomijo (analiza strukture, delovanja in vedenja posameznih gospodinjstev in podjetij), 2. makroekonomijo (analiza narodnogospodarskih spremenljivk, npr. bruto domačega proizvoda, zaposlenosti, ravni cen idr.). Osrednji pojem ekonomske teorije je raziskovanje pogojev za ravnotežje na posameznih trgih (parcialna analiza) in agregatnem narodnogospodarskem trgu (agregatna analiza); pri tem pa se lahko vse spremenljivke nanašajo na isto časovno obdobje (statična analiza) ali različna časovna obdobja (dinamična analiza); v zadnjem primeru je mogoče raziskovati časovni potek gospodarskega procesa. Medsebojno odvisnost posameznih ekonomskih spremenljivk je mogoče opisati z matematičnimi funkcijami. Merjenje parametrov teh funkcij s statistično ugotovljenimi vrednostmi je naloga ekonometrije. Ekonomske povezave med posameznimi deli gospodarstva je mogoče ponazoriti v obliki sheme krožnega toka; običajno se sestavi za analizo preteklih procesov (analiza ex-post, npr. narodnogospodarski računi); nasprotno analiza ex-ante, ukvarja se s pričakovanimi vrednostmi ekonomskih spremenljivk. Glede na specifične predmete raziskovanja znotraj ekonomske teorije razlikujemo: teorijo porabe, proizvodnje, razdelitve, zaposlenosti, teorijo denarja in zunanjetrgovinsko teorijo, teorijo konkurence, konjunkture, rasti in teorijo cen ipd. Veda o narodnem gospodarstvu obsega tudi teorijo gospodarske politike; ta sistematično analizira možnosti za vplivanje države na potek gospodarskega procesa. Sem sodita tudi teorija gospodarske ureditve in teorija blaginje. Z narodnogospodarsko vedo so zelo tesno povezane tudi veda o financah, statistika, ekonomska zgodovina, ekonomska geografija in sociologija.