litovska književnost, za litovsko književnost je temeljno ljudsko pesništvo, predvsem ljudska pesem. Religiozno pismenstvo obdobja reformacije (katekizem, pesmarice) je literarno manj pomembno. Kristijonas Duonelaitis (1714–80) je prvi ustvaril pomembno umetno prepesnitev, in sicer prepesnitev kmečkega epa Letni časi (Metai). V obdobju narodnega preporoda v 19. st. se je litovska književnost zaradi poljskih vplivov in ruske cenzure le s težavo uveljavljala. Šele po revoluciji 1905 je ruska vlada dovolila litovskim prizadevanjem v narodnem jeziku več svobode; pravi razvoj pa je litovska književnost doživela šele v kratkem obdobju državnosti 1918–40. Sprva so bili vodilni katoliški duhovniki, npr. Antanas Baranauskas (1835–1902) in Maironis (1862–1932). V. Kudirka (1858–99) je kot pripovednik uvedel realizem. Moderna je prodrla s pesniki simbolizma, kot sta Liudas Gira (1884–1946), Faustas Kirša (1891–1964), ter s futuristom Kazysom Binkisom (1893–1942). Predstavniki mlajše generacije kot Saloméja Neris (1904–45), Jonas Aistis (1904–73), Bernardas Brazdžionis (1907–2002) idr. so v svojih pesnitvah združevali razl. modernistične usmeritve. Proza in drame Vincasa Krėvė-Mickevičiusa (1882–1954), Vincasa Putinasa (1893–1967) in Petrasa Cvirke (1909–47) so že nakazali prvine neorealizma. V 60. letih se je litovska književnost postopoma osvobajala socialističnega realizma, predvsem v liriki Eduardasa Mieželaitisa (1919–97), pa tudi v delih Alfonsasa Maldonisa (*1929), Justinasa Marcinkevičiusa (*1930), Romualdasa Lankauskasa (*1932) in Judite Vaiciūnaité (1937–2001). Številni predstavniki starejše generacije kot Aistis, Brazdžionis idr. so svojo ustvarjalno dejavnost nadaljevali v z. Evropi ali ZDA. Pridružili so se jim pesniki, ki so odraščali v emigraciji, kot Henrikas Nagys (1920–96) in Algirdas Landsbergis (1924–2004).
Dostopnost