teorija odraza, spoznavnoteoretsko razumevanje, po katerem subjekti sprejemajo od sebe neodvisno bivajočo objektivno realnost; sami je ne ustvarjajo, ampak jo le zaznavajo, kot se jim odraža (zrcali; teorija zrcaljenja) v spoznavajoči zavesti. Pri tem gre za bistveno ujemanje med zunanjim predmetom in odslikano predstavo v zavesti. Demokrit in Levkip iz Mileta sta si zamislila proces odražanja kot čutno afekcijo (prek v zavest vdirajočih atomov). Aristotel in pozneje sholastika sta poudarjala dejavni moment prenosa afekcij v zaznavanje, in sicer z oblikami sodb, ki se ujemajo z oblikami biti (adaequatio intellectus et rei, Tomaž Akvinski), novoveški senzualistični fenomenalni empirizem, dediščina F. Bacona, pa je poudarjal povsem pasivne vtise predmetov v t. i. empty cabinet razuma (J. Locke). Temeljno asimetrijo vtisnjenih postopkov odražanja, npr. z opredmetenimi družbenimi dejstvi, zagovarja materialistična spoznavna teorija (A. N. Leontjev, S. L. Rubinstein, marksizem).
Dostopnost