skelet [grško], oporno ogrodje človeškega in živalskega telesa, v prenesenem pomenu tudi označitev za rastlinske ali tehnične konstrukcije. Pri živalih ločimo notranji skelet (endoskelet), npr. pri vretenčarjih, in zunanji skelet (ektoskelet, eksoskelet), npr. pri členonožcih. Notranji skelet vretenčarjev sestavljajo lobanja, hrbtenica, ramenski obroč, okolčje in okončine. Skelet vretenčarja ima nekaj več kot 200 kosti, sestavljen je deloma iz dolgih, cevastih kosti in kratkih ali ploščatih spongioznih (gobastih) kosti. Skelet je zgrajen iz hrustanca ali (pogosteje) iz kosti. Organski (vezivni) material (pogosto tudi v hrustancu) je ojačen z mineralnimi snovmi (kalcijevim karbonatom ali kalcijevim fosfatom). Zunanji skelet členonožcev je iz hitina (pogosto prepojenega s kalcijevim karbonatom), pri školjkah in polžih zgrajen iz ponekod zelo debelih plasti kalcijevega karbonata. V skeletu iglokožcev so v kožo vraščene male apnene ploščice ali iglice (skleriti), ki imajo varovalno in oporno vlogo. Notranji skelet imajo tudi spužve.
Kratek pregled: skelet Človeški skelet kot mineralizirano oporno ogrodje telesa se lahko ohrani tisočletja, celo milijone let. Tako je lahko prav okostje edini dokaz že davno ugaslega življenja in s tem simbol minljivosti življenja nasploh. Skelet zagotavlja trdno oporo gibalnemu aparatu, ščiti notranje organe in sodeluje pri dihanju. Pljuča npr. sledijo zvečanju in zmanjšanju prostornine prsnega koša, posledica tega sta vdih in izdih. Kostnina je posebej primeren material za zgradbo skeleta. Vsebuje malo vode, je zelo mineralizirana, trda in trdna, obenem pa prožna in odporna na pritisk. Kostne celice ali osteociti imajo dolga plazemska vlakna, ki so prepletena po vsem kostnem tkivu. Izločajo trdno osnovno snov, ki se v glavnem v obliki koncentričnih lamel razporedi okrog kanalčkov, zapolnjenih z žilami in živci. Glede na funkcijo se razvije gosta, kompaktna ali rahla, spongiozna kostnina. Zunanjo površino kosti obdaja pokostnica ali periost, vezivna kožica z žilami in živci, ki iz pokostnice vstopajo v kost. V dobro prekrvljenem tkivu poteka živahna presnova, ki omogoča razvoj, rast in obnovo kosti. Kostnina nastane z dezmalno (primarno) zakostenitvijo neposredno iz veziva, npr. kosti možganske lobanje, ali s hondralno (sekundarno) zakostenitvijo, pri čemer celice najprej izdelajo hrustančni model skeletne strukture, ki se pozneje spremeni v kost. Večina kosti trupa in udov nastane s hondralno zakostenitvijo. V obeh primerih se začne zakostenitev v kostnem jedru in žarkasto napreduje proti periferiji. Nastajanje nove kostnine, ki se nalaga na že obstoječo, in sprotno razgrajevanje novo ustvarjene kostnine v srednjem delu kosti sta izjemno zapletena. Še posebej zapleten pa je razvoj dolgih cevastih kosti, pri katerih v osrednjem delu in na okrajkih nastajajo zakostenitvena jedra. Dokler med temi jedri hrustančna plast še obstaja, kost lahko raste v dolžino. Ko se še poslednji del hrustanca spremeni v kost, je rast kosti zaključena. Pri funkcionalnem ustroju kosti je načelo lahke zgradbe doseženo tako, da minimalna poraba gradiva zagotavlja maksimalen učinek. Na mestih največjega pritiska (srednji del ali diafiza cevaste kosti) nastane kompaktna kostnina. Tam, kjer se pritisk na kost razporedi po površini in obstaja tudi potezna napetost s strani (okrajek ali epifiza cevaste kosti), nastane gobasta kostnina. Ob tem se razvijejo geometrijski sistemi lokov. Kostne trabekule se pravokotno križajo in so podobne gotskim obokom: posledica podobne obremenitve je podobna prostorska razporeditev. Sklepi so gibljive povezave med posameznimi deli skeleta. Med stičnima površinama, prekritima s sklepnim hrustancem, je pri nekaterih sklepih vložena vezivnohrustančna ploščica, meniskus. Med kontaktnima površinama je sklepna špranja, izpolnjena s sklepno tekočino, ki povečuje drsnost sklepnih površin. Sklepni prostor zapira dvoplastna ovojnica. Rahla notranja plast ovojnice izloča sklepno tekočino, čvrsta zunanja plast varuje trdnost sklepa in je ojačena še z dodatnimi vezmi. Stabilnost in trdnost sklepa zagotavljajo mišice in kite. Nekatere kite lahko zakostenijo v t. i. sezamoidne kosti, ki so dodatno vključene v sklep. Kot zaščitni mehanizmi proti trenju in pritisku delujejo sluzne vrečice in maščobne blazinice. Hrustančno tkivo je sestavljeno skoraj izključno iz organskih snovi, zato hrustančevina ni tako trdna kot kostnina in se jo lahko reže; je odporna na pritisk in se lahko le delno deformira, je torej elastična. Hrustanec je bistven gradbeni element skeleta pri zarodku. Pri odraslem človeku je le še v nekaterih delih skeleta, predvsem na sklepnih ploskvah. Zaobljene hrustančne celice ali hondrociti ležijo v majhnih, z ovojnico obdanih lakunah ter navzven izločajo osnovno snov, v kateri so glede na vrsto hrustanca kolagenska ali elastična vlakna. V hrustancu ni krvnih žil in živcev. Hrustančevina se prehranjuje z difuzijo hranilnih snovi iz osnovne snovi, ki je bogata z vodo, in sicer prek žil pohrustančnice ali pa iz sklepne tekočine. Presnova je zato zelo počasna. Hrustanec se le stežka obnovi. Avtor Milan Klima
Dostopnost