arabska glasba, glasba ljudstev, pripadajočih islamski kulturi, predvsem v severni Afriki in na Arabskem polotoku. Pri tem je treba razlikovati: 1. glasbeno izročilo beduinov in drugih nomadskih plemen, ki sega v razdobja pred islamom; 2. versko glasbo, tj. z islamskim bogoslužjem povezano vokalno duhovno glasbo (predvsem branje Korana, ki izhaja iz judovsko-krščanskega izročila o petju psalmov, pa tudi muezinovo pozivanje k molitvi s stolpa džamije); vplivala tudi širše na druga izročila (Balkan, Mala in Srednja Azija, Zakavkazje, Indija, Indonezija), t. i. muslimanska glasba; 3. klasično glasbo, tj. pravo posvetno umetno glasbo, pri kateri sodelujejo tudi glasbila; več šol (magrebska, egipčanska, bagdadska, alepska idr.); z razvojem filmske in snemalne industrije v 20. st. osamosvojitev partov klasične suite in razcvet ter popularizacija, zlasti v Egiptu (Umm Khultum, Mohammed Abdelwahab, F. El Atrache, Asmahan) in Libanonu (Fairuz); za dežele Magreba značilen razvoj t. i. šabija (Mohammed Al Anka), popularne izpeljanke magrebske klasike; 4. sodobno popularno glasbo, katere številne zvrsti so se razvile deloma iz ljudskih izročil, deloma iz klasičnih izpeljank, tudi verske glasbe in zmesi vseh; nekateri sodobni arabski glasbeniki, posebej izvajalci zvrsti rai in gnaoua, pa so od 80. let priljubljeni tudi zunaj svojih držav (npr. Khaled, R. Taha, Hassan Hakmoun). Vsem sta skupna glavni jezik, tj. arabščina (klasična, dialektalna), in raba nekaterih značilnih glasbil. Najbolj znana so: lutnja, imenovana ud, citram podobni kanun, tamburin z obročki na obodu (def), godali kemanča in rebab ter številne flavte (nej, gasba) in tolkala (darabuka, bendir, tabla). Arabsko izročilo povečini ne pozna notne pisave; predstavo o stari glasbi vendarle omogočajo številni teoretični spisi in današnji način glasbenega izvajanja ter redki ohranjeni zapisi. Besedila so pogosto lirske pesmi znanih pesnikov in epske pesnitve. Značilnosti arabske glasbe: v melodiji se pogosto pojavljajo četrttoni in druge vmesne stopnje; ustaljeni melodični obrazci, t. i. makami, ki jih ukrasno variirajo, mdr. z improvizacijo, vokalno (lajali) in instrumentalno (taksim); zapleteni, neenakomerni ritmični osnovni vzorci. Arabska glasba je v načelu enoglasna in linearna, pojavljajo se tudi primeri heterofonije in vertikalnosti.
Dostopnost