Lukács [lúkač], György (Georg), madžarski filozof in literarni kritik, *13.4.1885 Budimpešta, †4.6.1971 prav tam; ljudski komisar za šolstvo; 1920–30 živel na Dunaju in v Berlinu, 1930–45 v ZSSR; 1945–56 profesor na univerzi v Budimpešti; med ljudsko vstajo 1956 minister v Nagyjevi vladi (1956–57 deportiran v Romunijo). Najprej pod vplivom nemškega idealizma pisal literarnozgodovinska dela (mdr. Duša in forme, Die Seele und die Formen, 1911, Teorija romana, Die Theorie des Romans, 1920, sl. 2000), nato pa marksistično zaznamovane kulturne in literarno-sociološke spise (mdr. Zgodovina in razredna zavest, Geschichte und Klassenbewußtsein, 1923; sl. 1985, Nemška literatura v dobi imperializma, Deutsche Literatur während des Imperialismus, 1945). V poznih delih (mdr. Nemški realisti 19. stoletja, Deutsche Realisten des 19. Jahrhunderts, 1951, Razkroj uma, Die Zerstörung der Vernunft, 1954; sl. 1960, Proti napačno razumljenemu realizmu, Wider den mißverstandenen Realismus, 1958, Estetika, Ästhetik, 1963) je kot temeljno vprašanje novega veka obravnaval spoprijem med racionalizmom in iracionalizmom. Pri tem prišel v nasprotju z dogmatičnim socialističnim realizmom, na katerega je tudi sam pomembno vplival. V deželah v. bloka ga niso upoštevali, velik vpliv pa je imel v z. Evropi, tudi v Sloveniji.
Dostopnost