Tavčar, Ivan, slovenski pripovednik, *28.8.1851 Poljane, †19.2.1923 Ljubljana; na Dunaju doštudiral pravo; odvetnik, poslanec, ljubljanski župan. Pod vplivom Jurčiča, Stritarja in nemških pripovednikov krajše grajske in meščanske romantične zgodbe. Ob središčni nesrečni ljubezni med osebami močnih strasti razvijal sentimentalizem in pesimistično svetobolje (Mlada leta, 1875, Otok in struga, 1881, Mrtva srca, 1884 idr.). Kmečko življenje realistično prikazal v »slikah« iz Loškega pogorja Med gorami (1876–88), več romantičnih prvin v ciklični pripovedi o pogubni ljubezni V Zali (1894) in idilični povesti o življenju pod Blegošem Cvetje v jeseni (LZ 1917). Zgodovinske povesti Vita vitae meae (1883) in Grajski pisar (1889) segata v čas protireformacije, Janez Sonce (1885–86) v 17. st., najpomembnejši roman Visoška kronika (1919) o življenju na dveh kmetijah na Visokem v čas po 30-letni vojni. Mahničev dogmatizem osmešil v satirični utopiji 4000 (1891).
Dostopnost