renesansa [francosko, ‘preporod’], v širšem pomenu vsaka oživitev kulturnih dosežkov preteklosti, v ožjem pomenu k »odkrivanju sveta in človeka« (J. Burckhardt) usmerjena oživitev antike na prehodu iz srednjega v novi vek (1350–1600). Temeljni pogoj za renesanso (termin običajno pomeni le umetniške pojave dobe, medtem ko je literarno izražanje označevano kot humanizem) je bil predvsem zaton zahodnoevropskega krščanskega univerzalizma, potem ko je bil zaradi političnih (propad ideje o vseevropskem cesarstvu, prebujanje ljudstev, nastanek mestnih držav) in duhovnih preusmeritev (nominalizem) spočet individuum. Renesansa se je začela v Italiji, kjer se je najpopolneje izrazil tudi najvišji ideal dobe – uomo universale (L. B. Alberti, Leonardo da Vinci). Renesančna umetnost se je začela ok. 1420 kot zgodnja renesansa v Italiji; pot so ji utrli nekateri mojstri trecenta (Giotto), kot visoka renesansa pa je dosegla vrhunec ok. 1500 (do prehoda v manierizem ok. 1530). Iz Italije se je od ok. 1500 v razl. obsegu razširila po Evropi in se končala z začetkom baroka ok. 1600. Osvoboditev od srednjega veka, predvsem v deželah s. Evrope, ni bila tako dosledna kot v Italiji, npr. v Angliji se je renesansa lahko uveljavila le v manjšem obsegu (angleška umetnost, tudorski slog).
Arhitektura Preučevali so antične stavbe in ustvarjalno uporabljali antične prvine, predvsem iz rimske dobe (banjasti obok, stebrni red), vendar brez neposrednega povzemanja kot v klasicizmu. Značilna za italijanske renesančne stavbe je želja po harmoniji in racionalni graditvi (F. Brunelleschi, A. Palladio): izkazovala se je v simetriji in predvsem pri sakralni arhitekturi v priljubljenosti centralnih stavb, prekritih s kupolo (D. Bramante, Michelangelo Buonarroti); kot dokazuje cerkev sv. Petra, so bile kupole le redko uresničene v čisti obliki, najpogosteje so jih združili z bazilikalno formo vzdolžne stavbe (bazilika). Enako pomembno kot sakralno je bilo tudi profano stavbarstvo, predvsem graditev palač in gradov (mestne palače v Rimu in Firencah; Michelozzo di Bartolommeo, družina Sangallo). V Franciji in na S je prevladala predvsem gradnja profanih stavb (C. Floris, P. Lescot, E. Holl): grajske stavbe vse do Skandinavije in kot posledica večje samozavesti meščanstva tudi razcvet meščanske arhitekture. Arhitektura na S je še ostajala povezana s srednjeveškimi razmerji; značilna so bogato obdelana strešna čela, zatrepi in stolpi ter asimetrična razporeditev stavbnih mas.
Slikarstvo in kiparstvo Po odkritju centralne perspektive je ok. 1420 v Firencah (Brunelleschi) preseglo ploskovno omejenost srednjeveškega slikarstva (Masaccio). Z novim občutkom za realistično prikazovanje sta se spreminjali tudi oblika in vsebina. Religiozno tematiko, prevzeto iz srednjega veka, so razširili z mitološkimi vsebinami (S. Botticelli), realističnim upodabljanjem okolja (začetek tihožitja in krajinskega slikarstva). V s. deželah so v bistvenih potezah podoben razvoj pripravljali tudi poznogotski slikarji (brata van Eyck, K. Witz idr.). Položaj človeka kot merila za vse stvari je spodbudil temeljito umetniško ukvarjanje s človekovo figuro (A. Mantegna, Giorgione, A. Dürer, Leonardo da Vinci, Michelangelo) in razvoj portretnega slikarstva (Piero della Francesca, Rafael, H. Burgkmair, H. Holbein mlajši, L. Cranach starejši). V Italiji sta bila enakovredna tabelno in stensko slikarstvo; na S je bilo v ospredju prvo, vedno večji pomen pa so začele pridobivati tudi grafične tehnike (lesorez, bakrorez; A. Dürer, H. Baldung, A. Altdorfer). V kiparstvu je bila osvoboditev iz okvirov gotike posebej opazna v Italiji; kipi niso bili več povezani z arhitekturo, ampak so postali samostojni. Značilni so spomeniki konjenikov (Donatello, A. del Verrocchio), prvi tovrstni spomeniki po antiki. Kot v slikarstvu je v ospredje stopilo preučevanje golega telesa (Donatello, A. Rossellino, Michelangelo); pridružil se je še portret kot ena glavnih tem v italijanskem kiparstvu. Na S se je italijanskim dosežkom pridružila predvsem Francija, medtem ko je v Nemčiji šele ok. 1500 svoj vrhunec doseglo poznogotsko kiparstvo (T. Riemenschneider, V. Stoß).
Umetna obrt Tako na S kot na J je renesansa pomenila ustvarjalni razcvet umetne obrti, predvsem pri predmetih v vsakdanji rabi. Keramične tehnike (fajansa, majolika), obdelava lesa (npr. intarzije) in obdelava plemenitih kovin so se v Italiji razvile v popolnosti (B. Cellini); na S slikanje na steklo, izdelki iz kositra in obrtno oblikovanje orožja in orodja. Velik pomen za razširitev italijansko renesančne umetnosti, predvsem arhitekture, so imele teoretične razprave in knjige predlog (A. Palladio), povečini so temeljile na Vitruvijevih spisih. Proti koncu renesančnega obdobja z G. Vasarijem tudi začetek pisanja o umetnosti.
Glasba Za 15./16. st. je značilna vokalna polifonija z Nizozemskega (francosko-flamska glasba), ki je v 16. st. odločala tudi o razvoju italijanske (rimske in beneške) šole; nacionalne značilnosti so se pojavljale tudi v Nemčiji, Angliji in Španiji. Glavne oblike so večglasna vokalna dela, kot so madrigal, motet in maša. Glavna značilnost je enakopravnost glasov v večglasnem stavku. Opozoriti je treba na težnjo po razumljivosti in pomembnosti besedila v katoliški (G. P. da Palestrina) ter po pravilni deklamaciji v protestantski Cerkvi in na poskuse posnemanja grške antične glasbe v dramatični vokalni glasbi; omembe vredni so Gesualdovi harmonski in tonski eksperimenti. Prehod h glasbi generalbasa je bil izpeljan ok. 1600 v Italiji. C. Monteverdi je hkrati eden izmed zadnjih renesančnih mojstrov in prvi mojster monodije in opere (florentinska camerata). V renesančni glasbi se kažejo začetki osamosvajanja instrumentalne glasbe; barok je prevzel njene oblike in jih razvijal naprej.
Dostopnost