Aragonija (Aragón [aragón]), pokrajina v sv. Španiji. Kot avtonomna regija (47.719 km2, 1,3 mln. preb.) obsega province Huesca, Zaragoza in Teruel; večinoma travnata oz. solna stepa, na območju umetno napajanih rečnih dolin (dolina reke Ebro) vinogradništvo in poljedelstvo.
Zgodovina: kraljestvo Aragonija je nastalo na začetku 11. st., ko je Sančo starejši (1000–1035) svoje kraljestvo Navarra razdelil med svoje sinove. Prvi aragonski kralj, Ramiro I. (1035–1063), jo je 1045 z dedovanjem razširil še na grofiji Sorbrarbe in Ribagorza. Pod Alfonzom I. (1101–34) razširitev na J (1118 osvojitev mavrske Zaragoze). Njegova vnukinja in dedinja Petronila se je združila z Rajmundom Berengarjem IV., barcelonskim in katalonskim grofom, na tej podlagi združitev celinske Aragonije s Katalonijo in pridobitev izhoda na Sredozemsko morje. Peter II. (1196–1213) se je kot vazal svetega sedeža dal kronati v Rimu (papež Inocenc III.). Njegov sin Jakob I. (1213–76) je 1229–35 osvojil Baleare, do 1238 pa še mavrsko kraljestvo Valencio. Kot zet Staufovca Manfreda se je Peter III. (1276–85) polastil Sicilije (sicilske večernice). Potem se je začel spor s svetim sedežem, ki je Aragonijo obljubil Karlu Valoijskemu, bratu francoskega kralja Filipa IV. Lepega. Sprava šele z anagnijskim mirom 1295: Sicilija je pripadla vzporedni aragonski veji, 1377 pa nazaj Aragoniji, ki je 1442–58 imela v posesti tudi Neapelj. Poroka Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastilske je omogočila poznejšo združitev obeh držav. Po odkritju morske poti do Indije in Amerike je Aragonija gospodarsko zaostala za Kastilijo in Andaluzijo.
Dostopnost