1. tarika [arabsko, ‘pot’], v sufizmu duhovna pot, po kateri učenca vodi mojster (arabsko šejk, perzijsko pir).
Sorodna gesla: sufizem | šejk2. tarika, označitev za več kot 200 mističnih bratovščin in redov v islamu. Najbolj razširjeni bratovščini sta kadirija (ustanovil jo je Abdal Kadir, †1160) in nakšbandija (ustanovljena v 14. st.). Redova mevlevi in bektaši sta največji razcvet doživela v dobi turške države. Člani rifaije (ustanovljena v 12. st.) so zaradi glasnega recitiranja dhikra dobili vzdevek »vreščeči derviši«. Sanusija (senusi) in tijanija sta imeli pomemben delež pri razvoju islamske renesanse, posebej v s. Afriki od 18. st. Čeprav so si islamski reformisti prizadevali zmanjšati vpliv derviških redov, imajo ti danes vse več privržencev, mdr. tudi na Zahodu.
Dostopnost