hrvaški jezik, nacionalni jezik ok. 5,2 mln. Hrvatov; govorijo ga na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori (Vojvodina, Boka Kotorska), Avstriji (gradiščanski Hrvati v Gradišču, na Dunaju), na Madžarskem (gradiščanski Hrvati na Z), Slovaškem (gradiščanski Hrvati), v Romuniji (pretežno v Banatu) in Italiji (Molise). Ima kajkavsko narečje, čakavsko narečje in štokavsko narečje. Pisni spomeniki znani od 12. st. (baščanska plošča iz Baške na otoku Krku in valunska plošča iz Valuna na otoku Cresu, obe v glagolici). Sodobni hrvaški knjižni jezik temelji na ijekavski štokavščini; ima mlado, pribl. 160-letno tradicijo, ki se je začela s hrvaškim ilirizmom, ko je Ljudevit Gaj 1836 pod vplivom V. S. Karađića uvedel knjižni jezik na podlagi štokavščine. Po »književnem dogovoru« na Dunaju o skupnem knjižnem jeziku Hrvatov in Srbov (1850) je bil Karađićev knjižni jezik (temeljil na hercegovskem štokavskem ijekavskem narečju z nekaterimi značilnostmi dubrovniške izreke, npr. djevojka namesto đevojka) sprejet šele proti koncu 19. st. po zaslugi vukovcev, predvsem Vatroslava Jagića in Toma Maretića. Standardizacija skupnega knjižnega jezika Hrvatov in Srbov z vzhodno ijekavsko in zahodno ekavsko različico se je izpopolnjevala vse do nastanka samostojne hrvaške države 1991, ko se je ta proces pretrgal. Zdaj se v hrvaški knjižni jezik kot protiutež pogosto pretirani standardizaciji na škodo hrvaških leksikalnih in skladenjskih značilnosti uvajajo predvsem leksikalne značilnosti kajkavskega narečja. Štiri stoletja in pol trajajoča tradicija knjižnega jezika gradiščanskih Hrvatov temelji na čakavskem narečju.
Dostopnost