religija [latinsko, ‘razmišljanje, strah božji, pobožnost, božja služba, svetost’], verstvo, odnos posameznika ali skupine do nadnaravne, nad svetom vzvišene sile. Njenega izvora ne poznamo, najdemo pa jo pri vseh ljudstvih in v vseh kulturah, kot naravno religijo že pri naravnih ljudstvih, ki se čutijo odvisna od nadnaravnih sil (kult prednikov, animizem, magija, šamanstvo). Prehoda v višja verstva ni mogoče točno določiti, navadno je religija povezana z razvito kulturo, z vero v bogove, ki poosebljajo nadnaravno moč (politeizem). Pri ljudstvih, ki se pojavijo v zgodovini, je že izoblikovana, vendar primitivne predstave še niso popolnoma presežene. Nastanek, ohranjanje in uničenje sveta pripisujejo višjim silam, ki jih predstavljajo posamezna božanstva. Duhovniki vodijo obrede, nastajajo ustno in pisno izročilo ter miti, ljudje gradijo svetišča, oblikujejo podobe bogov in jih častijo; večinoma pa menijo, da je usoda močnejša od bogov. To je omogočalo prehod iz zgolj etično utemeljenih svetovnih verstev, ki so doma v Aziji, v vero v eno, vseprežemajočo (osebno ali neosebno) silo, ki človeku razodeva svojo voljo in svoje bistvo (henoteizem, monoteizem). Razodetje posredujejo ljudje, ki prejemajo posebne milosti, preroki, duhovniki in predvsem ustanovitelji verstev, npr. Mojzes, Zaratustra, Buda, Jezus, Mani, Mohamed idr. Njihovi nauki so zapisani, njihove zapovedi od človeka zahtevajo poslušnost.
Kratek pregled: religija Religija je eden prvih pojavov človeštva. Prežela je številna področja življenja, kot so umetnost, kultura, gospodarstvo, pravo in politika, ter bila izpostavljena njihovim medsebojnim vplivom. Pojav religije je močnejši v zgodovinsko določenih verstvih. Ob tem prepoznamo dve bistveni potezi, ki jo oblikujeta: na eni strani končnost in odprtost človekovega bivanja, ki vodita k vprašanju o vzroku, cilju in smislu življenja; na drugi strani pa v tem svetu izstopa popolnoma druga resničnost, ki se imenuje sveto in jo človek doživlja kot tisto, kar je zanj dokončno pomembno. Iz tega izhajajo nadaljnje skupne strukturne značilnosti: oblike čaščenja in predanosti svetemu v bogoslužju in obredih; posredovanje izkustva s svetim v ustnih in pisnih izročilih z delno poučnimi filozofskimi sistemi; razvoj reda nravnih vrednot in tudi oblikovanje skupnosti, ustanov in verskih služb. O resničnosti, ki vse določa, verstva pričajo na razne načine. Tako npr. v taoizmu simbol jin-jang prikazuje polarni prasili vsega bivajočega: svetal, trd, moški jang in temen, mehak, ženski jin. Izšli sta iz vesolje urejajoče sile, imenovane dao [‘pot’]. Razodetja so dogodki, v katerih se razodene smisel življenja in postanejo očitne smernice za odnose s svetom; npr. Mojzes, ki se zahvaljuje Bogu za tabli z desetimi zapovedmi. Osnova za ljudska romanja v mnogih verstvih je razodevanje božanskega na svetih krajih, kot je to npr. Meka s Kaabo za muslimane. Osnovni opravili v verstvih sta meditacija in molitev. Meditacijo gojijo predvsem v izročilih, ki božansko resničnost pojmujejo kot bit, molitev pa v verstvih, kjer Boga častijo kot osebno bitje. V obeh človek sebe večinoma doživlja kot nedejavnega, vendar spodbujenega k dojemanju in pozornosti. Temeljne oblike verskega doživljanja so spoštovanje, ljubezen, čudenje, hvaležnost in mir. Izredna doživetja so navdih, slišanje, videnje in zamaknjenje. Derviši naj bi npr. s plesom, glasbo in recitiranjem pesmi dosegli zamaknjenje v zavedanju, da jih je prevzel Bog in so z njim mistično združeni. Obredi prehoda v časih preobrata ali krize v življenjskem krogu (rojstvo, puberteta, poroka, smrt) imajo vlogo ločevanja od starega in vstopa v nov način bivanja, v novo družbeno vlogo. Vse to simbolično prikazujejo in v moči vere potrjujejo. Prazniki prekinjajo vsakdanjo enoličnost. Odrešenjsko dogajanje, temelj veselega pritrjevanja življenju, pogosto ponazarjajo s kultnimi igrami, plesi, sprevodi, kot je to npr. budistični praznik v Kandyju (Šrilanka) z Budovim »svetim zobom« v zlati skrinjici. K odgovornosti in pravilnemu življenju opominjajo miti o sodbi po smrti. Po staroegipčanskih prepričanjih naj bi npr. Anubis umrlega vodil k tehtanju njegovega srca s peresom, simbolom resnice in pravičnosti. Tot je zabeležil ravnotežje in »požiralec« pod tehtnico je ostal lačen; Horus je nedolžnega spremljal k Ozirisu. V stiski in navidezni brezizhodnosti se ljudje v verstvih s prošnjo za pomoč obračajo k Bogu ali onstranskim bitjem ter iščejo odrešenje. Podobe upanja na življenje v onostranstvu kažejo zaupanje v božansko moč, ki premaguje smrt. Avtor Hans-Peter Müller
Dostopnost